Jump to content
Dharmaling Forums
Sign in to follow this  
Guest Ani.Chödrön

Okoli 1. Novembra 2003 - Delo

Recommended Posts

Guest Ani.Chödrön

Kakor živiš, tako umrješ

 

Smrt ni tabu od nekdaj in ne povsod. Tema smrti je ena najbolj kompleksnih, na katere naletimo v življenju, obenem pa je lahko človeku prijazna. Naši sogovorniki so bili: Tatjana Žargi, predsednica Slovenskega društva Hospic, Lama Shenphen Rinpoče, budistični menih in dr. Igor Škamperle profesor sociologije na Filozofski fakulteti.

 

P. Ariès je začetek strahu pred smrtjo postavil v 18. stoletje. Kaj je temu botrovalo?

Škamperle: V tem času se je v evropskih deželah razvil moderen stil življenja. Izrazito se je povečala zasebna in družinska senzibilnost. V tem okviru se je izostrila zavest o smrti, ki prekine človekovo pot. Občutje smrti pa je seveda starejše in spremlja človeka tako rekoč od prazgodovine. Ena prvih potez, ki človeško bitje razlikuje od drugih, je ravno pokop. Tesnobno občutje smrti se pojavi v času prvega poljedelstva, ko je človek odkril prihodnost. Razvili sta se tesnoba in domišljija.

Stereotip pravi, da na zahodu prevladuje strah pred smrtjo, na vzhodu pa ne. Kako bi to komentirali?

Rinpoče: V človeški naravi je, da se bojimo prenehanja tistega, na kar smo navezani. Glede na to, da smo najbolj navezani na svoje telo, je strah pred smrtjo povsod prisoten. Stopnja strahu in način, kako z njim delamo pa se razlikujeta. Vzhod ima dolgo in trdno vzpostavljeno tradicijo, povezano s procesom umiranja in vero v reinkarnacijo, ki zmanjšuje strah.

Smrt in minevanje sta temeljna pojma budizma. Tibetanski budizem je znan po tisočletnem študiju procesa umiranja in spremljanja umirajočih. Ko pa človek odpre Tibetansko knjigo mrtvih, ugleda mnoštvo neznanih bogov in se vpraša, kje je vsa ta znanost.

Rinpoče: Razlikovati moramo med tem, kar je prišlo iz kulture in kar prihaja iz globine razumevanja procesa umiranja. Tibetanska knjiga mrtvih je zelo simbolična. Ta knjiga je učenje, ne realnost. Vsi ljudje ne vidijo vseh teh simbolov. Budizem ne spremlja procesa umiranja le skozi telesne stopnje, ampak tudi skozi stopnje razkrajanja energij v telesu in vpliva tega procesa na duha in njegovo sposobnost percepcije. V tibetanskem budizmu lahko najdemo ogromno opisov in nasvetov na to temo, saj ni bilo tabuja smrti. Videti je, da to temo na zahodu šele odkrivamo.

Aktivno spremljanje umirajočih je v Evropi res mlad pojav. Kako so nastali hospici?

Žargi: Hospic je nastal kot gostišče s prenočiščem na gorskih prelazih v težko prehodnih krajih, kjer so ljudje potrebovali zavetje in oskrbo. To je bilo združenje gostiteljske hiše in bolnišnice. Moderen hospic je izšel iz krščanskega prepričanja, da je zemeljsko življenje samo pot v večnost in da je človeka na tej poti potrebno pospremiti, da bo pot lažja. Prvi je bil ustanovljen v Angliji leta 1905. Slovensko društvo Hospic smo ustanovili junija leta 1995. Hospic danes razumemo kot celostno oskrbo s timskim pristopom, dobrim zdravljenjem, posebno lajšanjem bolečine, pa tudi s psihično, socialno in duhovno oskrbo. V obravnavo je vedno vključena tudi družina. Pomoč družini se ne konča ob smrti bolnika, ampak se nadaljuje v času žalovanja.

Cerkev je prevzela "skrb za duše mrtvih" šele v 12. stoletju, prej so bili pogrebni običaji bolj vezani na poganske navade, tudi pokopališča so bila vedno izven mesta. Kaj se je spremenilo v 12 stoletju?

Škamperle: 12. stol. je čas velike in vsestranske kulturne prenove. Takrat so se razvila mesta, z urbano kulturo so se pojavile tudi prve univerze, krščanska teološka misel se je soočila z vrhunci antične filozofije in nastale so prve sinteze obeh miselnih tokov. To je čas gotike in visoke umetnosti, čas trgovine, odprtega stika z vzhodom. Evropa pridobi svojo identiteto in samozavest. S tem so se družbe vsestransko razvile in nov odnos do pokopa umrlih je izraz te prenove.

Ali verni ljudje umirajo lažje?

Žargi: To ni lahek odgovor. Moje opažanje je, da takrat, ko nekdo vero zares ponotranji, ko je človekova vera njegov smisel življenja, takrat je odgovor ja, ta smrt je običajno mirna. Je pa to zelo redko. Ni pravilo, da bi vernik mirno umrl.

Rinpoče: Naše družbe so zgubile vsakodnevno vero. Ne govorim o ritualih, ampak o globoki veri iz trenutka v trenutek, o življenjski motivaciji. To, da enkrat na teden stopimo v cerkev, veri ne da globine. Gotovo pa človek, ki je žive po svoji veri, ki je to vero zares integriral v vsak trenutek, pa bo razumel, da je smrt del tega življenja. Tako bo tudi smrt živel z duhovnostjo in njegovo telo bo umrlo v miru.

Kako lahko človek pomaga umirajočemu?

Žargi: Lahko mu zagotovimo, da bo smel sam odločati o sebi do konca svojega življenja. Biti moraš odprta oseba, oseba, ki je sposobna poslušati osebo, ki je pred tabo. Spoštovanje je na prvem mestu. Biti moraš človek. Ni pa veliko profesionalcev, ki bi bili zmožni na ta način delovati. Pri tem vidim kulturni problem, ne le slovenski.

Rinpoče: Ker živimo v potrošniškem svetu, ni veliko politične pozornosti usmerjeno v to, kar ne prinaša denarja. To je lahko razlog, zakaj ne dobijo veliko pomoči hospici in zdravstvene strukture, ki se ukvarjajo z umiranjem. Družinska celica je danes precej drugačna kot nekoč, z družinskimi člani, ki živijo daleč ali v tujini. Tu je zares velika potreba po hospicih in paliativni oskrbi.

V evropski zgodovini je bil dolga stoletja v procesu umiranja najpomembnejši lik umirajoči, kasneje je glavno vlogo prevzela družina, sedaj so gospodarji smrti zdravniki. Kako skrbijo za umirajoče?

Žargi: Zelo pomembno je, da znajo zdravniki s prav ravnati s fizično bolečino. Danes imamo dovolj zdravil in pristopov za to. Še vedno pa se dogaja, da ljudje trpijo veliko fizično bolečino, ker zdravniki nimajo dovolj znanja o razpoložljivih možnostih. Paliativno zdravljenje je pravica pacienta in dolžnost zdravnika. V Sloveniji se stvari premikajo zelo, zelo počasi.

Rinpoče: Ljudje še vedno verjamejo, da mora bolezen spremljati bolečina in da bodo zaradi močnih zdravil ljudje postali odvisniki. Vendar je izjemno pomembno, da v trenutkih, ko se približujemo smrti bolečino ublažimo, da bi človeku omogočili najboljše pogoje odhoda.

Pogosto svojce tesnoba še bolj hromi kot umirajočega samega.

Žargi: To je zelo res. Pogosto vidim, kako pomembno je, da delamo z družinskimi člani. Če so ti vznemirjeni, ker človek zapušča to življenje, to projicirajo tudi na umirajočega. To moti njegov mir. Poskušamo vzpostavljati mostove med umirajočim in družino. Če nam je do tega, lahko ogromno naredimo. Bližnji potrebujejo veliko podpore, veliko razumevanja.

Odnosi so bistveni tudi za žalovanje.

Žargi: Če nismo rešili določenih stvari, ki bi morale biti rešene, potem je žalovanje zelo težko in ljudje trpijo. Ko je človek odšel, stvari ne moreš več popraviti. Ljudje se počutijo krive, utrujene, jezne in včasih vzame zares veliko časa, da se spet najdejo mir. To je tudi znak, kako naj bi živeli dokler smo živi, da bi v miru umrli. Za družino je lažje, ko nekdo umira dlje časa. Tako se imajo čas pripraviti in sprejeti, da to življenje izginja.

Nekdaj na slikah, ki so prikazovale umirajočega, obdanega z družino, ni smel manjkati vsaj en ljubek otročič. Danes pa otroci ne vidijo smrti, nanjo so nepripravljeni, o njej jim lažejo. Kako to komentirate?

Rinpoče: Prepričan sem, da otroci razumejo in sprejmejo dosti več, kot si običajno odrasli mislijo, včasih še več kot odrasli, posebno v zvezi s smrtjo. V vsakem primeru moramo biti tako iskreni kot je mogoče. Seveda s pravimi besedami in ob pravem času. Pogosto otrok opazi, da se nekaj dogaja in da je nekdo v nevarnosti ali zelo bolan, torej niti nima smisla otroku lagati o smrti. Ne glede na starost.

Zdi se, da je kljub je staranju prebivalstva tabu staranja vse večji.

Škamperle: Gotovo. To je zanimiva sociološka tema, o kateri pa nimamo veliko raziskav. Izogibamo se ji in prijetneje nam je, če strokovno obravnavamo otroštvo. To je danes splošni trend. Pretiran. Starost s seboj nosi svojo vrednost in če je človek pri solidnem zdravju, so stara leta lahko bogato in dragoceno obdobje. Toda danes ljudje težko prevzamejo vlogo starejših. Tudi zato, ker v naši družbi prevladuje vrednota storilnosti in trošenja. Da bi ovrednotili lastnosti, kot so spoštovanje, poslušanje, upoštevanje izkušenj starejšega, gojili odnos do preteklosti, ki nas krepi in nagovarja, pa niti ne pomislimo.

Žargi: Problem staranja se tiče vseh. Pomembno je, da se ljudje izobražujejo o tem, kako se bolje starati. Ni nujno, da staranje privede do pogostejših bolezni.

Kako se je vzpostavila navada praznovanja prvega novembra?

Škamperle: Praznovanje dneva vseh svetih ali dneva mrtvih se je razvilo na podlagi Pisem apostola Pavla v benediktinski opatiji Cluny - takrat najpomembnejšem kulturnem in religioznem središču. Najverjetneje v 11. stoletju. Tam so opravljali redne obrede v čast pokojnih in 2. november določili za vsakoletni praznik vernih duš v vicah. Drug drugemu lahko pomagamo: mi bomo z molitvijo in dobrimi deli skrajšali čas vic in hitreje priklicali Božje usmiljenje, verne duše pa lahko za nas izprosijo pomoč. Skrb za rajne povečuje aktivnost in odgovornost živih. Krščanstvo je povzdignilo tudi spomin na svetnike. Že zgodaj so se pojavile t.i. libri memoriales, knjige, v katerih so zabeležena imena tistih, ki se jih je vedno spomniti v molitvi. Praznik vseh svetih je bil menda edini cerkveni praznik, ki je bil priznan v Jugoslaviji in ga je imela edino Slovenija.

Slovenci imamo kar dve od osmih fresk, ki obstajajo na temo mrtvaškega plesa - kako si to razlagate?

Škamperle: Slovenci imamo v sebi nekaj simpatično arhaičnega, nek zelo zelo dolg spomin, ki smo ga z našimi ljudskimi navadami uspeli ohraniti. To so odnos do narave, do dreves, do vseh raznih "nemodernih" oblik, ki pa jih danes žal zaradi trendov hitro izgubljamo. Tudi odnos do smrti nam je intimno blizu. To se mi zdi v redu. Praznik smrti ima večjo vrednost kot praznik rojstva. Najprej je večer, potem jutro.

Nekateri ljudje si želijo umreti brez zavedanja: v spanju, v hipu, brez dolgega procesa umiranja. To je povsem v nasprotju s priporočili tistih, ki se ukvarjajo s spremljanjem umirajočih.

Rinpoče: Živimo eskapistični način življenja. Ljudje, posebno mlajša generacija, želijo pobegniti iz vsakega mogočega trenutka, kjer bi lahko nase pošteno pogledali. o bi bili lahko sami s sabo. Tega se enostavno bojijo. Zato bi radi pobegnili pred trenutkom smrti! Izogibajo se celo razmišljanja o tem. Vendar smrt ni le prenehanje dihanja; tu je celoten notranji proces, ki ga ne moremo preskočiti. Zato se je bolje, da se nanj pripravimo.

Žargi: Ko si dejansko soočen s smrtjo, si ne želiš več umreti hipne smrti.

Kako naj živi človek, če hoče umreti mirno in spokojno?

Žargi: Zelo je pomembno, da se zavedaš smisla svojega življenja. Skozi to pripravljamo svoja življenja na smrt. Ni potrebno, da je to nekakšen ogromen smisel, dovolj je tvoj lasten majhen smisel.

Rinpoče: Smisel življenja je zelo pomemben, določil bo stanje našega duha v trenutku smrti. Bolj ko so ljudje osredotočeni nase, močnejša bosta stres in strah v trenutku smrti. Širše in bolj velikodušno kot je človekovo življenje, mirnejši je v trenutku smrti. Bolj ko živimo za dobrobit drugih, mirnejše bomo zapustili življenje.

Share this post


Link to post
Share on other sites

Join the conversation

You can post now and register later. If you have an account, sign in now to post with your account.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Reply to this topic...

×   Pasted as rich text.   Paste as plain text instead

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Your previous content has been restored.   Clear editor

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Loading...
Sign in to follow this  

×
×
  • Create New...