Jump to content
Dharmaling Forums
Sign in to follow this  
Kyidzom

Rada Bi Razumela

Recommended Posts

Prvo vse lepo pozdravljam.

 

Po svoje bi rada napisala v angleščini z upanjem, da mi odgovori tudi naš predrag Lama, vendar ne morem biti tako sproščena kot v slovenščini.

Predvidevam, da je Lama videl ta stari članek, objavljen v Dnevniku 30. oktobra 2008. Danes ko sem zakurila ogenj, sem ga našla med starim papirjem.

Težko si predstavljam, da bi prečastiti Dalai Lama delal karkoli iz sebičnih razlogov. V tem članku je nekaj resnih obtožb. Ker vem kako zelo pomembna je verska svoboda, me ta problematika še toliko bolj gane. Če je kdo prebral članek, še vedno se ga da prebrati tudi prek spleta, mi prosim napišete vaše mnenje. Je mogoče Lama dal kak komentar na to temo, na ta članek?

Prosim za usmeritev. Rada bi razumela.

 

Vse dobro,

 

Kyidzom

Share this post


Link to post
Share on other sites
Guest Ani.Chödrön

Here is a rough translation of the above message:

 

First, my kind regards to everybody.

 

I would like to write it in English, hoping that also our dear Lama can answer, but I can not be as relaxed in English as in Slovene.

I suppose that Lama saw the old article published in Dnevnik on 30th October 2008. When I have light fire today, I have found it among the old paper.

I can hardly imagine that the most venerable Dalai Lama would do anything from selfish reasons. This article contains some serious accusations. Knowing how important is religious freedom, I am even more moved by this topic. If anybody has read the article, which can still be accessed also by internet, please tell me your opinion. Did maybe Lama give any commentary to this topic, about this article?

I am asking for the direction. I would like to understand.

 

All the very best,

 

Kyidzom

Share this post


Link to post
Share on other sites

Hvala Ani.Chödrön

 

Tako sedaj sem prilepila ta članek.

Če kdo karkoli ve o tem, prosim za razlago.

Predvidevam, da gre za pomanjkanje znanja in nerazumevanje pisca tako kulture, kot vere o kateri piše. Kljub vsemu pa bi bila vesela dodatne razlage.

 

Vse dobro,

 

Kyidzom

 

Novice.Dnevnik.si Tiskane izdaje/Dnevnik

 

častilci slabega boga

Tibetanski talibani, teroristi, vohuni

Spor v tibetanski skupnosti: dalajlama proti privržencem Šugdena, "slabega boga"

Dnevnikov objektiv - četrtek, 30.10.2008

Tekst: Aleš Kocjan

 

 

To so najbolj žalostni trenutki mojega življenja, je dejal 71-letni Soepa Thomey, tibetanski menih, po rodu iz mesta Chating v provinci Kham. "Doživel sem že marsikaj hudega," je povedal. Ob kitajskem zavzetju Tibeta so mu ubili večino sorodnikov. Mati je umrla od lakote. Če ne bi pobegnil v Indijo, bi konec bržkone doletel tudi njega. "Čeprav sem izgubil svojce in domovino, mi je v globini duše uspelo ohraniti mir," je zatrdil. "Toda da bi prelomil tradicijo svojih učiteljev, da bi zatajil njega, ki ni rešil le mene, ampak tudi njegovo svetost...," je razburjeno razlagal, ne da bi dokončal stavek. "Da bi bil prisiljen v nemogočo izbiro med očetom in materjo, dalajlamo in svojim zaščitnikom...," se je ustavil sredi misli. "Ta zahteva je kot oster nož zarezala v moje srce," je priznal stari menih.

 

Fotogalerija Tibetanski talibani, teroristi, vohuni

 

 

Mlada Šugdenova častilka v Šugdenovem templju v tibetanski koloniji v Delhiju: "Vse življenje smo služili dalajlami in najhuje nas prizadenejo obtožbe, da smo kitajski vohuni." (Foto: Aleš Kocjan)

 

Bilo je prejšnji mesec, ko je bil dalajlama na pregledu v bombajski bolnišnici. Moj prijatelj, Tibetanec iz malega mesteca v indijski Himalaji, je kazal znake razburjenosti. Pa ne le zaradi skrbi ob zdravstvenem stanju njegove svetosti, ki v očeh slehernega tibetanskega begunca kot bitje z nadbožanskim statusom uživa nepopisno mero spoštovanja. Bolj zaradi nerazumljivega poziva, ki mu je bil vročen ob resnih grožnjah. Zapovedano mu je bilo, naj se zglasi v bližnjem tibetanskem samostanu, kjer bo pred zbranim občestvom pripadnikov tamkajšnje tibetanske skupnosti svečano prisegel in podpisal, da ne bo nikoli v življenju častil enega izmed mnogih božanstev tibetanskega budističnega panteona. Da ne bo častil božanstva, imenovanega Dordže Šugden. Prisega je obsegala še zaobljubo, da ne bo imel nikoli ničesar opraviti s komerkoli, ki ne bi hotel zavrniti tega idola. "Če ne prideš in ne obljubiš, nisi več eden izmed nas. Ni nam več mar zate niti za tvojo družino. Poslej se lahko obrneš na kitajske ali indijske oblasti," mu je bilo rečeno.

 

Težke besede so ga pretresle. Kot oče štirih otrok ni od skupnosti, ki ji pripada, v hudih časih begunskega životarjenja nikoli prejel trohice pomoči. Domišljija v njegovi glavi pa je slikala nemile posledice, ki bi se primerile, če morebiti ne bi ubogal. Še najhuje je bilo, da mu kot preprostemu človeku niti približno ni bilo jasno, kdo za vraga je Šugden in zakaj je zaradi njega potrebno toliko hrupa. "Gre za zdravje njegove svetosti," mu je bilo povedano. "Če ljubiš dalajlamo, če mu želiš dobro, boš podpisal!" Hotel je še kaj vprašati, toda pametneje se mu je zdelo, da se nemo ukloni zahtevi vplivnejših članov neusmiljeno hierarhizirane družbe tibetanskih beguncev. A grenak priokus je ostal.

 

Šugden, hudobni duh

Šugdenova zgodovina sega v čas petega dalajlame, ko je bil pretendent za njegov prestol. Umrl naj bi nasilne smrti, pod rokami dalajlamovih dvorjanov. Toda nebodigatreba je poslej kot hudobni duh nagajal spokojnemu žitju njegove svetosti. Naposled je sprejel ponujeno vlogo zaščitnika dominantne tradicije rumenih pokrival - šole geluk, ki ji pripada dalajlama. Nalogo je opravljal vestno, tudi v številnih, marsikdaj nasilnih bojih za prevlado med različnimi ločinami. Sedanji dalajlama je bil vsaj 40 let zgleden Šugdenov privrženec. Tridžang Rinpoče, eden izmed dveh glavnih dalajlamovih učiteljev, je bil nosilec Šugdenove tradicije. Dalajlama je pod njegovim mentorstvom izpolnil stroge zaobljube, ki prikličejo Šugdenovo zaščitništvo.

 

Po verovanju dela tradicije rumenih pokrival je Šugden ena izmed manifestacij Bude, modrosti, poimenovane Mandžušri. Je utelešenje njegove srdite oblike - Jamantake, kar je povsem običajna poteza katere izmed mnogoterih pojavnosti tibetanskih bogov in bodisatev. Je ena od resničnih oseb, ki so dosegle budovstvo, izstopile iz kroga rojstva in smrti, poslej pa na isti poti pomagajo drugim bitjem. Šugden je zaščitnik dharme - pravilne poti, ki vodi k razsvetljenju, kot jo uči šola rumenih pokrival. Zadolžen je za ohranitev čistosti njene tradicije. Velja za meditacijsko božanstvo. Prošnja za njegovo pomoč je izrečena z namenom krepitve posameznikove sposobnosti zavedanja in meditacije. Čaščenje Šugdena je bilo pred dalajlamovo prepovedjo del tibetanskega budističnega mainstreama.

 

Pred škodljivostjo njegovega čaščenja naj bi dalajlamo posvaril orakelj Nečung, ki velja za nekakšno tibetansko državno preroško institucijo. Dalajlamove razlage spornega boga kot krvoločnega demona in zlega duha, ki škodi njegovemu zdravju in nasploh tibetanski stvari, so leta 1996 prerasle v uradno prepoved. V parlamentu tibetanskih izgnancev v Dharamsali je bila sprejeta z enoglasno, "demokratično" večino. Brez ugovorov je obveljal absolutni prav nezmotljivega vodje. "Ne dvomimo o dalajlamovi odločitvi, naj bo ta kakršna koli. Verjamemo, da ni človeško bitje. Je več kot človek in hkrati bog," je za dokumentarec Hudič v notranjosti, ki ga je posnela Al Džezira, povedal član tibetanskega parlamenta v izgnanstvu Thubten Lungring. Vlada iz Dharamsale je z dekretom zapovedala vsem tibetanskim javnim uslužbencem, da se s pisno izjavo odpovedo Šugdenovemu čaščenju.

 

Vsebina obtožb na račun prepovedanega božanstva po mnenju strokovnjakov in praktikantov filozofije tibetanskega budizma vodi v številne nekonsistentnosti in paradokse. Kako naj bi, na primer, njegovo čaščenje prispevalo k degeneraciji tibetanskega budizma v čaščenje duhov, kot pravi dalajlama, ko pa tudi sam sprejema odločitve s pomočjo orakljev, slutenj in prerokb? Dalajlama je doslej zavrnil vse pobude za teološko razpravo s Šugdenovimi častilci. Mnogi oporečniki nasprotujejo prepovedi iz povsem načelnih razlogov, ne da bi se sploh spuščali v podrobnosti. Zatiranje verske različnosti je v nasprotju s filozofskimi načeli širše budistične tradicije, iz katere črpa tibetanski budizem. Po njej je Buda učil različne dharme, ki na različnih stopnjah ustrezajo različnim učencem. Da bi bile praktikantom na voljo v izvornih oblikah, je pomembno ohraniti čim čistejšo vez s tradicijo brez mešanja, na način avtentične predaje.

 

Spor o Šugdenu se zdi na prvi pogled v celoti spor teološke narave. Toda v njegovem ozadju so globoki politični razlogi, se strinjajo tako predstavniki tibetanske duhovščine kot z religijo neobremenjeni opazovalci. Najostrejši kritiki opozarjajo, da čas prepovedi Šugdenovega čaščenja sovpada z dalajlamovo izdajo cilja samostojnega Tibeta. Služila naj bi preusmeritvi pozornosti od iskanja pravega krivca za politični neuspeh in odsotnost kakršnega koli napredka pri rešitvi tibetanskega vprašanja. Poznavalci pravijo, da je v ozadju spor med vplivnimi tibetanskimi družinami, ki se vleče že stoletja. Po mnenju večine kritikov pa naj bi bila prepoved Šugdenovega čaščenja dalajlamovo orodje za oslabitev nasprotnikov znotraj lastne verske tradicije. Že desetletja si namreč prizadeva poenotiti in podrediti štiri glavne šole tibetanskega budizma, ki so od svojega nastanka živele in se razvijale samostojno. Potem ko bi se zavihtel na čelo nove, uniformne tradicije, bi nesporno postal verski in politični voditelj vseh Tibetancev.

 

Dalajlamovo nelegitimno vmešavanje v boj za vpliv in primat na čelu tibetanske teokracije razkriva tudi spor o dveh kandidatih za novo utelešenje karmape, verskega voditelja črnih pokrival - ločine kagyu. Dalajlama je poglobil razkol, ko se je opredelil za enega izmed kandidatov. Nestrinjanja so vodila celo v nasilne spopade in sodni proces za materialno dediščino starega karmape. Prejšnji vodja črnih pokrival je nasprotoval dalajlamovim težnjam po prevladi in se boril za ohranitev različnosti ter samostojnost tradicije v izgnanstvu. Vlada iz Dharamsale je pravdo izgubila. Karmapov samostan v indijski zvezni državi Sikim, ki ga je nasilno zavzela, je bila primorana vrniti njegovim zakonitim naslednikom.

 

Nič ne napaja fanatične privrženosti dalajlami bolj divje kot skrb za njegovo zdravje. Dalajlamovi zeloti so po uradni Šugdenovi prepovedi začeli uprizarjati vandalske čistke po hišah in samostanih. Izginjati je začel del izročila, nemalokrat z uničevanjem dragocenih religioznih umetnin. Del Tibetancev se je uprl dalajlamovi "kulturni revoluciji", ki se je v minulem desetletju stopnjevala v izobčenje tisočev Tibetancev. Eden letos odmevnejših dogodkov je bila segregacija menihov in prebivalcev v tibetanskih naselbinah na jugu Indije, ki je sledila dalajlamovemu obisku in govoru, v katerem je ljudstvo pozval, naj se odreče Šugdenovemu čaščenju. Med menihi so izvedli referendum za izključitev tistih, ki se niso bili pripravljeni odreči svojemu donedavnemu zaščitniku. V veliki dvorani enega izmed glavnih samostanov Ganden so zgradili predelno steno, ki je osamila 400 nepokornih menihov, dokler niso bili dokončno izobčeni. V družbi tibetanskih beguncev se je začela izvajati politika apartheida. Tudi med tibetanskim ljudstvom organizirajo javne prisege. Izdali so posebne legitimacije, ki vključujejo prisego o odpovedi Šugdenu. Dogajajo se primeri, ko vlada v izgnanstvu noče sprejeti beguncev, ki ob prihodu ne podpišejo, da se odrekajo Šugdenu. Lastniki trgovin so v skladu z navodili prisege opremili vhode z napisom, ki prepoveduje vstop Šugdenovim častilcem. Enako se dogaja v tibetanskih javnih ustanovah. Tibetanski begunci za sleherno indijsko administrativno zadevo potrebujejo priporočila svoje vlade. Pri ustanovitvi podjetja, izdaji dokumentov, za pridobitev vizumov... Diskriminacija naj bi se dogajala celo v tibetanskih šolah in bolnišnicah.

 

Izgubljena vera v brezmadežnost

"Za nas so ustvarili posebna pravila. Nihče ne sme govoriti z nami. Nikomur ni dovoljeno imeti kakršnega koli stika z nami," je povedala 32-letna Tenzin, ki živi v tibetanski koloniji Madžnu ka Tila v Delhiju. Čeprav njen oče dela v tibetanski vladi v izgnanstvu, se je iz ljubezni na skrivaj poročila v družino Šugdenovih častilcev. "Če bi vedel, bi me sesekljal na koščke," je v strahu priznala. "Najprej sem stvari le opazovala, a čez čas mi je postalo jasno, kdo je žrtev in kdo izvaja diskriminacijo ter nasilje," je povedala. Na sedežu delhijske Shugden Society v eni izmed običajnih, ob ozke uličice stisnjenih hiš, neprepoznavne, odkar je bila ob kamenjanju tibetanske drhali uničena tabla z imenom skupnosti, hranijo letake z imeni in fotografijami tamkajšnjih Šugdenovih častilcev. Razobešeni po tibetanskem naselju so pozivali k izobčenju posameznikov in grozili s smrtjo njihovim voditeljem. Tenzin je izgubila vero v brezmadežnost, ki jo prikazuje javni obraz tibetanskega voditelja. "Če bi bil dalajlama Buda, če bi res bil višji od Boga, ljudem ne bi povzročal toliko težav," je povedala brez dlake na jeziku. "Dalajlamova prepoved razdvaja učitelje in učence, brate in sestre, može in žene, starše in otroke," je tožila.

 

Shugden Society iz Delhija, ki jo je po prepovedi božanstva z namenom ohranitve izročila in zaščite vernikov ustanovila skupina posameznikov, je zdaj na indijsko sodišče vložila tožbo proti dalajlami in tibetanski vladi v izgnanstvu. Obtožuje ju kršenja osnovnih človekovih pravic in kratenja verske svobode. Indija je sekularna država, kjer je po ustavi dovoljeno čaščenje neštetih božanstev. Na prošnjo dalajlamove obrambe je bila obravnava že dvakrat preložena.

 

Vlada iz Dharamsale zanika vpletenost svojih uradnikov v organiziranje priseg in preganjanje Šugdenovih privržencev. Številna pričevanja jo postavljajo na laž. Dalajlama se spreneveda, ko izjavlja, da božanstva nikoli ni prepovedal, pač pa je ljudem dal izbiro, da se odločijo sami. Številni dokazi, tudi videoposnetki njegovih govorov in izjav, dokazujejo nasprotno. Kritiki dalajlamo obtožujejo, da izkorišča religiozna vprašanja za oblikovanje politične ideologije, ki ustvarja grobo obliko družbenega pritiska. Iz tibetanskega nacionalnega gibanja izključuje slehernega, ki z njim ne deli religioznega prepričanja. Bogato tradicijo tibetanskega budizma hoče zreducirati na politično kliko za "svobodni Tibet", pravijo kritiki. Svetovna javnost skoraj brez izjem slepo podpira "gospodarja sočutja" in ni pripravljena slišati, da versko preganja lastno ljudstvo. Toda občudovanje, ki si ga je pridobil v desetletjih sistematične medijske kampanje in celo s pomočjo Hollywooda, zdravi pameti ne bi smelo preprečiti dvomov o njegovi popolnosti ali ga celo narediti nedotakljivega, se strinjajo neodvisni analitiki.

 

Romantične predstave

Na Zahodu še naprej vztraja romantizirana predstava o Tibetu in Tibetancih, ki ne sprašuje o učinkovitosti prehoda tibetanske družbe v izgnanstvu iz absolutistične fevdalne prakse starega Tibeta v moderno demokracijo, ki jo je v duhu časa zapovedal dalajlama.

 

Za ilustracijo naj služi anekdota, ki mi jo je povedal sin tibetanskega prijatelja iz malega mesteca v indijski Himalaji. V šoli za tibetanske begunce (šolnino mu je plačeval njegov pokrovitelj, turist z Zahoda) je vlada iz Dharamsale organizirala avdienco z dalajlamovim pretendentom za položaj karmape. Dijaki so smeli na koncu predavanja postavljati vprašanja. Ena izmed učenk je visokega gosta pomotoma, bržčas zaradi treme, naslovila brez vljudnostne oblike, ki po zapovedih tibetanskega jezika predstavlja normo. Sledila je prava inkvizicija. Dom njene družine so obiskali agenti vlade iz Dharamsale in zaslišali vsakega družinskega člana posebej. Do konca šolanja je bila stigmatizirana, češ da prihaja iz družine kitajskih vohunov. Lahko si predstavljamo, kako močna avra nedotakljivosti obdaja šele dalajlamo in kaj torej pomeni biti Šugdenov privrženec. Ko sem med Tibetanci nekajkrat povprašal po Šugdenu, sem naletel na v grozi zamrznjene obraze. Prijatelj mi je pojasnil, da je že izgovarjanje Šugdenovega imena tabu. Za nadomestek se uporablja slabšalni naziv "slabi bog".

 

Častilci "slabega boga" tako kot vsak, ki bi na kakršen koli način oporekal dalajlami, rutinsko podležejo obtožbam, da so kitajski propagandisti in vohuni. Samdhong Rinpoče, predsednik tibetanske vlade v izgnanstvu, jim je v dokumentarnem filmu francoske televizije Dalajlamovi demoni dodal še oznako teroristi. V maniri obtožbe celotne skupnosti, češ da naj bi Šugdenovi privrženci ritualno umorili visokega lamo, ki je javno pridigal proti njihovemu božanstvu. Robert Thurman, ideolog romantiziranega Tibeta z univerze Columbia in dalajlamov osebni prijatelj, je Šugdenove privržence poimenoval celo "tibetanski talibani".

 

Ironija je, da naj bi varen pobeg s Tibeta dalajlami zagotovil prav Šugdenov orakelj, čeprav je dalajlama v svojih spominih to vlogo pripisal oboževanemu Nečungu. Prejemnik podrobnega načrta varne poti pobega, menih Lobsang Yeshe, ki se je po navodilih varuhov mladega dalajlame odpravil k Šugdenovemu oraklju, je pred leti spregovoril za oddajo 10 vor 10 švicarske nacionalne televizije. Na retorično vprašanje voditelja oddaje, da dalajlama zanika pomoč Šugdenovega oraklja pri organizaciji pobega, je rahločutno dejal: "To je popolnoma v nasprotju z resnico. Nepredstavljivo!"

 

Soepa Thomey je bil eden izmed menihov, ki so neposredno sledili dalajlami po njegovem umiku v Indijo. Bil je v skupini, ki se je na pot čez visoke himalajske prelaze odpravila takoj, ko je bil mladi up tibetanske teokracije pospremljen na varno. Z indijske meje se je vrnilo enaintrideset nosačev, ki so na hrbtih nosili njegovo svetost in goro njegove osebne prtljage, da so pokazali pot pešakom, ki so čakali v zaledju. "Vse življenje smo služili dalajlami in najhuje nas prizadenejo obtožbe, da smo kitajski vohuni," je potožil Soepa Thomey. "Žal mi je, da nisem prej umrl," se je pokesal stari menih. "Tako ne bi bil priča pogubnemu razkolu med tibetanskim ljudstvom," je zagrenjen zaključil.

Share this post


Link to post
Share on other sites

-----------------------------------------------------

And my answer in Slovene :) :

-----------------------------------------------------

 

Osuplo sem prebral članek z naslovom "Tibetanski talibani, teroristi, vohuni" Aleša Kocjana, ki je bil objavljen v Dnevnikovem objektivu v četrtek, 30. oktobra 2008. Najprej me je prešinilo, da sploh ni vredno odgovoriti nanj, saj komu v Sloveniji pa je sploh mar za to zgodbo? Ali nimamo pametnejšega dela? Poleg tega imam premalo časa, da bi odgovarjal na vsako neumnost. Toda potem sem sklenil, da je krivično, da v širšo javnost prihajajo takšne informacije. Zato sem se lotil pisanja.

 

Triindvajset let sem bil menih v tibetanskem budističnem izročilu. Posvetitev sem prejel pri šestnajstih, nato sem odšel študirat v tradicionalen samostan v Indijo. Mogoče nisem najpametnejši, toda o tej tradiciji sem se izobraževal na kraju samem in jo dobro poznam. Zato se mi zdi zaskrbljujoče, da se navaden novinar loti pojasnjevanja zadeve, o kateri se mu očitno niti ne sanja, ter kot resnico in gola dejstva navaja to, kar ni nič drugega kot kitajska propaganda o Dalajlami.

 

Najprej naj povem, da nisem Tibetanec in da politično ne sodelujem s tibetansko vlado. Torej odgovarjam izključno kot predstojnik budistične kongregacije (največje v Sloveniji) in budistični duhovnik. S svojim pisanjem ne želim zagovarjati tibetanske vlade, ki je tako kot vsaka druga v svoji zgodovini zagrešila marsikatero napako. Moje stališče še zdaleč ni "romantično", saj sem veliko let živel med Tibetanci in jih za razliko od novinarja nisem spoznal samo peščico. Poleg tega je več mojih učiteljev izvajalo duhovne prakse, posvečene temu božanstvu, vendar so jih vsi razen enega opustili. O tem sem govoril s tistimi, ki so z njimi prenehali, in s tistim, ki ni.

 

Ne bom še enkrat podrobno opisoval začetka zgodbe o "slabem bogu", ker ga je navedel že avtor. Pred nekaj stoletji, po svojem umoru, je to bitje sklenilo, da bo naprej delovalo kot bog (nekako tako kot v grški mitologiji). To mogočno bitje se imenuje Dordže Šugden. Priseglo je, da bo pomagalo budizmu, še zlasti dvema od štirih tibetanskih šol (medtem ko je drugima dvema poskušalo škodovati, zato rešitev za nastale razmere ne išče samo Dalajlama). Obenem pa se je želelo maščevati tibetanski vladi.

 

Prva nedoslednost v članku: kako je lahko maščevalno bitje, ki se pusti častiti, emanacija Bude, še zlasti Mandžušrija, ki je Utelešenje modrosti? Ne, Šugden je močan duh iz sveta, kjer se bitja ponovno rojevajo kot bogovi; ni razsvetljen, ni osvobojen, temveč samo močan. Tu lahko najdemo podobnosti s krščansko zgodovino, saj je tudi v tej veri prepovedano častiti karkoli drugega kot samo Sveto trojico, kajne? Koliko ljudi je bilo v imenu Boga pobitih v Stari zavezi, med inkvizicijo, križarskimi vojnami in na druge načine, vse do danes? Torej bi morali biti Zahodnjaki navajeni na prepovedi neprimernega čaščenja. Toda razlika je ta, da v tem primeru kljub strogim ukrepom ni bilo inkvizicije, nihče ni bil zažgan na grmadi ali usmrčen na ukaz Njegove svetosti ali tibetanske vlade; nihče ni razglasil fatve ali sprožil svete vojne.

 

Drugič, kaj je pravi razlog za to, da Njegova svetost in njegovi sodelavci poskušajo po svojih najboljših močeh preprečiti množično čaščenje tega božanstva? Ko postaneš budist, se odločiš, da boš molil samo k razsvetljenim bitjem, Budam in Visokim bodisatvam, in da se boš zanašal samo nanje. Torej se moramo vprašati, zakaj so nekateri Lame (med njimi tudi Njegova svetost) sploh začeli z duhovnimi praksami, posvečenimi temu bogu? Zato, ker je bilo njegovo moč mogoče krotiti in spremeniti v pozitivno, za zaščito Dharme, toda tega so bili sposobni samo visoki Lame; podobno velja tudi za čaščenje nekaterih drugih bogov (nekateri so se skozi stoletja povezanosti z budizmom razsvetlili). Če pa je častilec šibak in ni dovolj etičen, se božanstvo začne hraniti z njegovim strahom, čaščenjem in sebičnim poveličevanjem.

 

Sčasoma je vse več Tibetancev spoznalo, da čaščenje takšnega božanstva lahko prinese osebno korist, moč, bogastvo itd., tako kot čaščenje drugih močnih bogov (takšne so v drugem času in prostoru začeli naslavljati z "edinim" Bogom). Tako ga je začelo častiti vse več ljudi, s tem pa so božanstvu dajali vse več moči, nezdrave moči, zaradi katere ga je bilo vse težje krotiti in obvladovati. To je pripeljalo do tega, da bi lahko postalo popolnoma nepredvidljivo in škodljivo. Takrat je Njegova svetost Dalajlama objavil svarilo, da bi bilo treba te duhovne prakse opustiti, saj bi lahko Šugden začel izpolnjevati svoje lastne načrte, ki za duhovnost ne bi prinesli nič dobrega, in pri tem bi lahko škodoval nekaterim bitjem. To je resnično ozadje ukrepov proti čaščenju tega božanstva.

Ne glede na to, ali tej "zgodbi o bogovih" verjamemo ali ne, je treba o tej zadevi iskreno spregovoriti v luči verskih prepričanj ljudi, ki sprejemajo ali doživljajo te odločitve, namesto da katerokoli dejanje opisujemo izključno kot politično ali teroristično.

 

Tretja napaka v članku: dejansko je Nečungov orakelj razkril Njegovi svetosti pot v svobodo, ko je moral zbežati iz Tibeta. To trdim z gotovostjo, saj sem nekaj časa živel blizu Nečungovega samostana in sem se lahko pogovarjal s prejšnjim orakljem. Torej ironija ni takšna, kot je prikazana v članku, temveč v dejstvu, da se novinar baha s svojim znanjem in poznavanjem zadeve, ki mu je popolnoma neznana, ne da bi prej preveril svoje vire.

 

Obtožbe, ki sledijo v članku o tem, kako Njegova svetost hoče "bogato tradicijo tibetanskega budizma zreducirati na politično kliko", je dobeseden prepis trditev Kitajcev in ni nič drugega kot navadna propaganda. Njegova svetost je že pred časom ustanovil demokratični tibetanski parlament in vlado ter poudaril, da se ne želi več politično udejstvovati. Poleg tega je storil veliko za ohranitev raznolikosti tibetanske kulture.

 

Avtor članka ne pove, da so privrženci Šugdena umorili več menihov, med njimi tudi predstojnika glavnega samostana Dalajlame v Dharamsali. Kaj se na Zahodu zgodi, če je za takšne zločine neposredno odgovorno neko društvo? Prepove se ga z zakonom. To je storila tudi tibetanska vlada, ko je izdala svarilo pred vsemi osebami, povezanimi s Shugden Society.

Pri omembi primera, povezanega s šolo Kagjupa in izbiro reinkarnacije njenega voditelja (Karmape), avtor namenoma ne pove, da se je na Dalajlamo po nasvet obrnila večina Lam te šole, ker je med njimi vladala velika zmeda, in da se Dalajlama ni samovoljno vmešaval in vsiljeval svojega izbranca! Prav tako ne omeni pomembnih politično-finančnih vprašanj, povezanih z dejstvom, da enega od kandidatov pripravljajo v Franciji, kjer predseduje številnim centrom, za katere je v tem času skrbel Sharmar Rinpoče, ki je Dalajlamov nasprotnik, odkar je bil eden od Sharmarovih predhodnikov razglašen za izdajalca, ker se je (v preteklosti) pridružil nepalski vojski v vojni proti Tibetu. Če bi imel na voljo več prostora, bi lahko še pojasnil, da je eden od regentov te šole, ki je podprl kandidata, prepoznanega s strani Dalajlame, umrl v "skrivnostnih okoliščinah".

 

Ko avtor omenja "neodvisne kritike", "poznavalce" in podobno, ali se sam šteje mednje? Ton in vsebina njegovega članka namreč razkrivata, da je njegovo stališče popolnoma pristransko. Mogoče avtor osebno sovraži Dalajlamo, poskuša škodovati budizmu, so mu mogoče nasprotniki Njegove svetosti plačali, da je napisal takšen članek, ali pa mu je morda nekdo temeljito opral možgane - tega ne vem, to je njegov problem. Vsekakor pa je velika škoda, da časopis posreduje napačne informacije na tako nizki ravni.

Verjetno na ta način dosežemo, da ljudje ne razmišljajo o pravem terorizmu, kapitalističnem terorizmu, ki ga širijo bančni in denarniški sistemi, podpirajo pokvarjeni politiki in politični sistemi držav, ki se pretvarjajo, da preostali svet učijo o demokraciji in človekovih pravicah! S tem bi se morali ukvarjati bolj kot pa z zgodbami o slabem bogu in razkolu v tibetanski družbi, ki v tej zadevi prav gotovo ne potrebuje naše pomoči.

 

* *

*

-----------------------------------------------------

And I believe this is the answer to the second article this journalist wrote, answering my above answer :) which the then editor refused to publish (infringing that way the Law on media):

-----------------------------------------------------

 

"Bolje pomesti najprej pred svojim pragom preden se lotimo sosedovega."

 

Vesel sem, da je g. Kocjan odgovoril na moje pismo, namreč v duhu razjasnitve položaja, ki je namenoma zamračen. "Trdota” odločitve, ki jo je sprejela tibetanska vlada, je sorazmerna s tveganjem in nevarnostjo, povezanima s celotno situacijo, četudi se nerazsvetljenim očem morda ne zdi tako. S tem pa ne želim zagovarjati nasilja in skrajnih situacij, ki so se dogajale na obeh straneh.

V odgovor na vprašanje g. Kocjana naj povem, da neko bitje ni razsvetljeno preprosto zato, ker njegovi častilci verjamejo, da je razsvetljeno. Kot razsvetljeno mora biti prepoznano s strani tistih, ki so že razsvetljeni, preden se ga časti.

Dejansko je razlika v tem, da sam pišem na podlagi izkušenj in ne na podlagi pričevanj, že zbranih z željo, da bi dokazali, da je nekdo slab človek.

Novinar se pretvarja, da svojega pisanja ne meša z osebnimi verovanji in subjektivnimi prepričanji, a celotno besedilo temelji samo na osebnih prepričanjih, četudi to niso samo njegova prepričanja - čeprav je čisto jasno, katera stran je namerno poudarjena -, temveč tudi prepričanja drugih. Trditev meniha, pa četudi je bil v Dalajlamovem spremstvu, zame ni resnica in ostaja predmet mojega lastnega sklepanja in razumevanja celotne situacije.

Zakaj ne bi ljudem dovolili, da imajo svoje lastne sanje? Zato, ker so nekatere sanje nore in nevarne za druge. Druga svetovna vojna je bila rezultat "sanj" določenih ljudi. Zakaj jim nismo dovolili, da bi sledili svojim sanjam? Verjetno zato, ker smo razumeli, da je to noro. A ko gre za Tibetance, Dalajlamo ali budizem, to postane rezultat teokracije in trdote. Kdo tukaj uporablja dvojna merila?

 

Insinuacija, da bi bila tibetanska vlada lahko vpletena v umore, ki so se pripetili v Dharamsali in katerih žrtev je bil tudi opat Dalajlamovega samostana, ter omenjanje "temne sence" Nobelovega nagrajenca za mir, ki si nenehno prizadeva za več Sočutja in Človeških vrednot, bralcu pokažejo raven novinarstva, s katero imamo tukaj opravka.

Sprašujem se, ali je novinar kdaj srečal Dalajlamo in se z njim pogovarjal? Njegova svetost sam sebe ni nikdar predstavljal kot nič drugega razen da je preprost menih. Drugačne trditve so absolutna laž, ki nima podlage.

 

Mešanje Njegove svetosti z načinom, kako deluje tibetanska vlada v izgnanstvu, je prav tako pristranski absurd. Prvič zato, ker je Dalajlama večkrat povedal, da ne želi biti vpleten v politiko, in to že veliko let (pretekla zgodovina pa je polna primerov, ko Vlada ni sledila modremu nasvetu Njegove svetosti). Drugič, ker imamo tukaj opravka z vlado "v izgnanstvu", kar pomeni, da nima infrastrukture, da bi lahko suvereno ravnala v vseh svojih odločitvah, vključno s finančnimi odločitvami. In če Modrost Njegove svetosti Dalajlame ne prevlada nad tibetansko vlada, je to izrecni dokaz, da teokracije ni.

 

Omenjanje CIE je verjetno novinarjevo zadnje strelivo. Že dolgo je zelo dobro znano, da je CIA že zdavnaj financirala tibetanski odpor proti komunistični vojski, vključno s financiranjem struktur, ki so bile potrebne, da so se tibetanski voditelji naselili v Indiji (nato pa so jih prepustili gotovi smrti ko so se odločili, da bodo spremenili svojo politiko do Kitajske). Mimogrede, če pomislimo, kakšne povezave imajo nekatere zahodne države s CIO (med ostalimi tovrstnimi ustanovami), mislim, da je ta omemba neumestna.

 

Med Dalajlamo in indijskim sodiščem ni bilo nobenih tožb o Karmapovem premoženju. Ne vem, od kod je prišel ta izmislek? Primer je bil sprožen s strani pripadnikov enega od obeh Karmap, in nikakor ne s strani Njegove svetosti ali tibetanske vlade. Vire bi bilo treba bolje preveriti.

 

Demokracija je omenjena v povezavi s tem, kako vsaka vlada obravnava svoje manjšine. S tem se moram strinjati. In žal mi je za razmeroma novi primer, ki zadeva veliko število ljudi, ki jih je zlorabila ali včasih celo "izbrisala" naša lastna vlada.

Kot pravimo, "najprej pometaj pred svojim pragom, potem pa pojdi gledat sosedovega". A zdi se, da je "nacionalni šport", da se ves čas išče laži v glavah celotne soseske!

 

Za konec, pa vendar ne kot najmanj pomembno, pa naj povem, da se strinjam z g. Kocjanom glede potrebnega ločevanja med politiko in religijo, med državnimi in verskimi zadevami. Novinar se morda ne spominja, kako aktivna je bila moja skupnost v času glasovanja za sprejem verskega zakona, in dejstva, da smo bili edina verska skupnost, ki je v celoti nasprotovala zakonu, ki je danes na žalost v veljavi, ter tega, koliko smo naredili pri ustvarjanju in podpiranju predloga zakona, ki ga je v Državni zbor vložil g. Gulič (osnutka, ki je popolnoma spoštoval Ustavo). Lahko preberete tudi, kaj sem napisal o določenih uredbah, ki so bile sprejete pred nekaj tedni (pravilnik, ki krši versko svobodo in našo Ustavo) glede zaposlovanja duhovnikov v bolnišnicah in zaporih, iz javnega proračuna.

Naj pa opozorim, da ločitev ne pomeni izločitve. Skratka: po eni strani ima država lahko zagotovo korist od modrosti določenih religij; na drugi strani pa je država odgovorna za zagotavljanje enakih možnosti in svobode med religijami. Pastoralne aktivnosti pa ne bi smele biti spodbujane ali finančno podprte s strani države ali z državnim denarjem, na kakršen koli način.

 

Širjenje sovraštva in nesporazumov prihaja iz množice notranjih strahov, trpljenja in frustracij in nikakor ne pomaga, da bi naš svet postal boljši ali da bi bila prihodnost naših otrok bolj srečna. Sem verska oseba, a tudi slovenski državljan, ki živi v Sloveniji, in me bolj zanima to, kar se dogaja v naši deželi, kot pa politika tibetanske vlade. Bolj me zanima neposredno udejstvovanje za to, da se zmanjšata nestrpnost in nasilje tukaj in zdaj, s tem da uporabljam svoj čas in energijo, vsak dan, s tem da pomagam otrokom in odraslim, da drug drugega bolje razumejo, da poudarjam temeljne človeške vrednote, ki jih vse prepogosto pozabljamo. Niso mediji tisti, ki spodbujajo te vrednote (še posebno, kadar časopisi razširjajo sovraštvo in zmedo v svojih kolumnah); redki so politiki, ki so zgled teh vrednot; zato moramo mi, kot temelj družbe, v svojem umu ves čas ohranjati vrednote, ki se nam zdijo prave, in se po svojih najboljših močeh truditi, da jih udejanjamo v vsakem dejanju in odločitvi v svojem vsakdanjem življenju.

Državljani se morajo prebuditi, odpreti morajo oči in se nehati zanašati na to, da bodo institucije naše družbe (politične ali verske) podpirale vrednote in jih predajale njihovim otrokom, trdno morajo stati na svojih nogah in izraziti svoje mnenje, kadar jim nosilci odločanja skušajo odtujiti katero od njihovih pravic. Ne moremo vedno kriviti institucij ali sistema; biti bi morali aktivni soudeleženci pri vseh pomembnih odločitvah, ki se sprejemajo v naši družbi.

 

Po več letih izkoriščanja religije za politične namene in obratno, po vseh odločitvah, ki so bile sprejete za podpiranje dominante, že tako bogate in politično naklonjene religije (kar ni samo kršenje človekovih pravic in verske svobode, ampak tudi s pravnega stališča zelo vprašljiva oblika) lahko samo upam, da bodo nove sile, ki prihajajo na oblast, ponovno vzpostavile ločitev, opredeljeno v naši Ustavi, in vsem državljanom vrnile dejansko svobodo izbire namesto elite, ki svojo voljo vsiljuje vsem.

Share this post


Link to post
Share on other sites

Join the conversation

You can post now and register later. If you have an account, sign in now to post with your account.

Guest
Reply to this topic...

×   Pasted as rich text.   Paste as plain text instead

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Your previous content has been restored.   Clear editor

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Loading...
Sign in to follow this  

×
×
  • Create New...