Jump to content
Dharmaling Forums
Sign in to follow this  
draftsman

Objektiv (Priloga Časopisa Dnevnik) - 5. 4. 08

Recommended Posts

Intervju z Rinpočejem v Objektivu – sobotni prilogi časopisa Dnevnik, o Budizmu (v Sloveniji), političnih razmerah na Tibetu itd.

 

http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/310159

 

---------------------------

 

Intervju Lama Shenpen Rinpoče, predstojnik budistične kongregacije Dharmaling

 

Tibet? Laži, nasilje in interesi. Zalegel bi le pritisk vsega sveta.

 

Dnevnikov objektiv - sobota, 05.04.2008 Tekst: Andrej Brstovšek, Ranka Ivelja

 

Plapolajoče zastavice že na zunaj izdajajo, da se velika rumena hiša razlikuje od drugih v mirni stanovanjski soseski ob eni od ljubljanskih vpadnic.

Drugačna je tudi njena notranjost: svetel les, mehke, temnordeče blazine in oltarček zlate barve ustvarjajo vtis spokojnosti in miru. Tako kot naš sogovornik. Prekrižanih nog, desna nad levo, in vzravnanega telesa, ki se med uro dolgim pogovorom komaj kaj premakne, 39-letni lama Shenpen Rinpoče razlaga, s kakšnimi težavami se pri nas spoprijema njegova kongregacija. Ob zadnjih dogodkih v Tibetu pojasni, zakaj nekateri Tibetanci zavračajo miroljubno politiko dalajlame, in prizna, da je zaradi pozornosti, ki jo je Kitajski prinesla organizacija poletnih olimpijskih iger, trenutek za spremembe zelo ugoden. Tibetanci živijo v represiji skoraj petdeset let, zdaj pa so vse oči uprte v Tibet, pravi. In doda: "Vse, kar mora biti storjeno, mora biti storjeno zdaj."

 

Kaj pomeni biti budistični menih v Sloveniji?

Mislim, da ni tako pomembno, ali si menih v Ljubljani ali v kakšnem drugem mestu, precejšnja razlika pa je, ali si menih v samostanu ali v mestu. Zagotovo je lažje živeti v kakšnem indijskem ali tibetanskem samostanu, kjer je veliko priložnosti za meditiranje in duhovnost, kot v mestnem vrvežu, sredi ljudi, ki prihajajo k tebi z zelo različnimi problemi. V mestu ostane veliko manj časa za prakticiranje in študij duhovnosti.

 

Koliko vedo ljudje pri nas o budizmu?

Zelo malo ali nič. Tudi ljudje, ki bi morali kaj vedeti o budizmu, so z njim slabo seznanjeni. Denimo profesorji na teološki fakulteti. Zelo veliko nesmislov slišijo tamkajšnji študentje.

 

Kaj na primer?

V budizmu obstajata dve glavni veji: tradicija theravade in tradicija mahajane. Na teološki fakulteti vedno učijo le o prvi veji, v kateri so bolj poudarjeni duhovna samouresničitev in odrešitev od tega sveta, posebna stanja zavesti in podobno. O drugi veji, kjer je veliko bolj poudarjen vidik pomoči ljudem, žrtvovanje za druge, in je torej nekako bližja Kristusovemu nauku, študentje ne izvedo nič. Celo v theravadi egoistični vidik ni tako zelo poudarjen, kot to prikazujejo na teološki fakulteti.

 

Pa ste jim kdaj pojasnili, kje po vašem učijo zmotno?

Nimam občutka, da si želijo mojih pojasnil. Saj vedo, kje smo, lahko bi nas vprašali, z veseljem bi jim vse pojasnili. Nekajkrat sem govoril z gospodom Dragom Ocvirkom, vem tudi, da nas je nekoč hotel povabiti eden od študentov na teološki fakulteti, toda profesor ni bil naklonjen tej ideji. Drugih stikov pa nisem imel.

 

Rodili ste se v Franciji, vaša starša sta rojena Francoza. Kako se vam je pravzaprav zgodil budizem?

Z budizmom sem se zbliževal v različnih fazah svojega življenja. Kot otroka me je pritegnila predvsem meditacija; o njej sem bral v nekem časopisu. Spomnim se tudi članka o hinduističnih jogijih in hipnozi. Ko sem bil star enajst ali dvanajst let, me je navdušila knjiga o reinkarnaciji in hipnozi. Malce kasneje se me je dotaknil roman Tretje oko, ki je bil moj prvi stik s Tibetom. Spominjam se, da sem neko jutro stopil k staršem in jim zaupal svoje trdno prepričanje - da sem bil nekoč v prejšnjih življenjih zagotovo tudi sam budistični menih. Starša me nista prav resno jemala, kajti oba sta bila popolnoma nereligiozna. Mojemu očetu je bil tuj tudi vsak "izem", v religiji ali politiki. Zato sem šel svojo pot. Zanimale so me magija, hipnoza, parapsihologija in podobne zadeve. Ko sem bil star kakšnih 16 let, je v naše mestece na severu Francije pripotoval neki budistični menih. Veliko sem se pogovarjal z njim, to je bil moj vstop v budizem. Čez kakšen mesec sem odšel v budistični samostan v Franciji. Po štirih dneh sem poklical starše in jim povedal, da bom pustil šolo in ostal v samostanu. Po nekaj letih sem na zasebni fakulteti v Parizu opravil tečaj iz medicine; želel sem se namreč usposobiti za humanitarno delo v nerazvitih državah. Po diplomi, leta 1998, sem jo mahnil z nahrbtnikom v Indijo, v Dharamsalo, kjer sem se prvič neposredno srečal s tibetansko kulturo. V nekem velikem indijskem samostanu - kakih 5000 do 6000 menihov je živelo v njem - sem nato preživel kakšnih pet let. Kasneje sem za tri leta odšel v Grčijo, na prekrasni otok Paros, kamor bi se zelo rad še kdaj vrnil, in nato za nekaj časa še v Španijo.

 

In kako ste "končali" v Sloveniji?

Ko sem nekoč poučeval v avstrijskem Gradcu, sem spoznal ljudi iz Slovenije, ki so me povabili na obisk v Ljubljano. Tretjič sem jo obiskal med obiskom dalajlame leta 2002, in skupina slovenskih budistov me je prosila, naj ostanem. V Sloveniji sem zdaj že skoraj šest let, v tem času sem pomagal ustanoviti naš budistični center in postal tudi slovenski državljan. Francosko državljanstvo sem vrnil.

 

Vam je kakšna višja avtoriteta ukazala, da odidete v Slovenijo, ali ste se tako odločili sami?

V budizmu ni takšne hierarhije, da bi mi višja avtoriteta odredila, kam naj grem. Za nasvet sem vprašal le svojega učitelja, ki me je v moji odločitvi podprl.

 

Spominjam se, da ste bili v razpravi o "Šturmovem" zakonu o verski svobodi zelo kritični, zelo ostri do vladnega predloga. Kaj vas je najbolj zmotilo?

V prvi vrsti to, kako slabo je bil napisan. Številni členi v njem so kot kakšne Pandorine skrinjice, človek ne ve, kaj vse bo skočilo iz njih in dobre namene v zakonu povozilo in izničilo, brez predvidenih sankcij za kršitve. Sam nisem pravnik, toda iz številnih pogovorov s poznavalci sem lahko dovolj jasno razbral, da je bil zakon namenoma napisan v takšni obliki - da bi se kar najbolje prilegal večjim, uveljavljenim verskim skupnostim, predvsem tistim, ki že imajo vse, kar potrebujejo. S tega vidika se mi zdi zakon diskriminatoren. Govori na primer o cerkvah in drugih verskih skupnostih in jih s tem brez potrebe razlikuje. Zmotilo me je tudi to, da je bilo s tem zakonom določeno, da država plačuje del prispevka za pokojninsko in zdravstveno varstvo okoli 1800 duhovnikom. Po mojem razumevanju bi morala vsaka cerkev sama poskrbeti za svoje duhovnike, še zlasti, če ima za to dovolj sredstev, na primer iz denacionalizacijskih postopkov. Državno financiranje verskih skupnosti je nepošteno do tistih davkoplačevalcev, ki ne pripadajo nobeni verski skupnosti, a jih morajo vseeno financirati. V tem duhu - da ne bi samo kritiziral - sem sodeloval pri koncipiranju alternativnega Guličevega zakona, ki bi bil ustavnopravno bolj korekten in bolj pošten do davkoplačevalcev. Toda ta zakon ni imel nobene možnosti, še razpravljati se jim ni zdelo vredno o njem v parlamentu.

 

Ali slovenski davkoplačevalci plačujejo tudi del prispevka za socialno varnost budističnih menihov?

To bi bilo možno, toda osnova za prispevek je plača, te pa menihi nimamo. V budistični kongregaciji živimo pretežno od darov vernikov in sponzorjev, državo vsako leto zaprosimo le za podporo našim dejavnostim, denimo za tisk naših knjig in podobno. Lani smo od države za te namene dobili okoli 1500 evrov, letos okoli 1000.

 

Koliko budistov po vaših ocenah živi v Sloveniji?

Vsak petek se učenja v našem malem templju udeleži okoli 50 do 60 ljudi. Članov Dharmalinga je po naših ocenah okoli 400, v vsej Sloveniji pa je okoli 500 do 600 budistov.

 

Ste že obiskali Tibet? Kako ste vi doživeli stiske Tibetancev?

Leta 2003 sem obiskal severni del Tibeta, provinco Kham, ki je že dolgo integrirana v kitajsko provinco. Zato se v tem delu nasilje Kitajcev ne stopnjuje. Kot veste, so kitajske enote leta 1959 in v letih, ki so sledila, večino samostanov porušile, mnoge menihe pa mučile in ubile; srečal sem se z nekaterimi, ki so mučenje preživeli. Odtlej je tam nekako šlo. Mnogo huje je bilo ljudem v avtonomni provinci Tibet. Danes se pritisk stopnjuje povsod, tudi v Khamu.

 

Ali tudi menihom zmanjkuje potrpljenja, glede na posnetke, na katerih jih je videti, kako nasilno obračunavajo z nasprotniki? Če seveda na teh posnetkih vidimo tisto, kar mislimo, da vidimo.

Po mojih informacijah, ki jih potrjujejo fotografije na internetu, ni nobenega dvoma o tem, da so se kitajski vojaki preoblekli v tibetanske menihe. S svojim nasilnim početjem jih želijo kompromitirati in s tem zavesti svetovno skupnost. Na slikah je jasno videti kitajske vojake, ki nosijo pod roko zvita oblačila menihov. Tako da ne verjamem vsemu, kar vidim na posnetkih. Moramo pa se tudi zavedati, da menihi živijo v represiji že petdeset let, mnogi niso dobro izobraženi, mnogi so videli, kako so pretepali njihove starše. Še vedno se dogajajo nasilne kirurške sterilizacije žensk, s čimer poskušajo omejiti število prebivalstva. Vse to poraja bes, zato Tibetancev ne gre avtomatično enačiti z dobrim budizmom. So človeška bitja. Ne morem se strinjati z nasiljem v nobeni obliki, toda glede na okoliščine, na leta trpljenja lahko razumem, zakaj mladim prekipeva, zakaj si želijo sodelovati pri osvoboditvi dežele.

 

Toda zakaj bi Kitajska pet mesecev pred olimpijskimi igrami, ko je na očeh vsega sveta, spodbujala nasilje v Tibetu?

Zato, da bi diskreditirala meniški sistem. Mislim, da Kitajska ni začela protestov. Ti so se začeli sami od sebe, verjetno še preden smo brali o njih. Kitajska vlada jih je želela diskreditirati ne le s človeškega zornega kota, ampak tudi z verskega, saj si že petdeset let neuspešno prizadeva za iztrebljenje budizma v Tibetu. Bral sem, da Kitajska Tibetance obtožuje snovanja samomorilskih napadov, kar se mi zdi popolnoma nerealistično. Ne le, da budizem nasilje obsoja, tudi samomor je zločin. Ne predstavljam si meniha, ki bi se prostovoljno vrgel v zrak. To je skoraj nemogoče. Če bi se kaj takega vseeno kje zgodilo, bi šlo za dejanje norca, ne pa za organizirano dejavnost. Pravijo tudi, da so v samostanih našli eksploziv. Morda je tam ostal iz časov, ko so Kitajci uničili šest tisoč samostanov.

 

Ampak tu ni logike. V interesu Kitajske je, da je v Tibetu čim bolj mirno. V oblikovanje svoje podobe s pomočjo olimpijskih iger so preveč vložili, da bi si zdaj to pustili pokvariti.

Res je, želijo si, da bi bil položaj v Tibetu videti čim bolj urejen, toda stvari so jim očitno ušle z vajeti. Manipulacije s preoblečenimi Kitajci naj bi opravičile kitajsko zatiranje in zadevo rešile enkrat za vselej. Zdaj, ko se je o tem razvedelo, kitajske oblasti protestov ne poudarjajo več toliko, temveč svoj napad usmerjajo neposredno na dalajlamo. Skorajda ne mine dan, da ne bi poslale v javnost kakšnega komunikeja, v katerem dalajlami očitajo, da podpihuje in organizira odpor Tibetancev. Da jim stvari malce uhajajo z vajeti, niti ni slabo. Mednarodna skupnost sicer že ve, kaj se petdeset let dogaja v Tibetu, toda zdaj to poleg politikov, ki jim seveda ni veliko do tega, da bi se spravljali nad močno Kitajsko, vedo tudi navadni ljudje. O Tibetu pišejo vsi mediji. Tako kot so si kitajske oblasti zaman prizadevale, da bi prikrile druge kršitve človekovih pravic - dogajanja na Trgu nebeškega miru, eksekucije na smrt obsojenih, pri čemer svojcem ubitih zaračunajo celo strošek za naboj -, tako je nekoč moralo priti na dan, kaj počno v Tibetu. Upam, da bo pritisk javnosti spodbudil nacionalne vlade, da bodo bolj pritisnile na Kitajsko kot doslej. Ta pritisk bi seveda moral biti globalen. Če se bodo zaradi kršenja človekovih pravic z grožnjo bojkota olimpijskih iger odzvale le dve, tri države, bodo za to plačale visoko ceno, premaknilo pa se ne bo nič.

 

Bi se morala svetovna skupnost odzvati z bojkotom otvoritvene slovesnosti oziroma z bojkotom olimpijskih iger v celoti?

Če se Kitajska ne bo odzvala na pozive mednarodne skupnosti, potem preostane le bojkot celotnih iger. Bojkot mi osebno sicer ni všeč: športnike s tem naredimo za talce politike. Toda če je to edini način, da prisilimo Kitajsko, da spremeni svojo politiko, potem sem za bojkot.

 

Kitajsko, kot ste rekli, budno opazuje celotna svetovna skupnost. Ali se tudi zato v Tibetu prav zdaj krepi glas tistih, ki menijo, da se nenasilje ne obnese in da je zato treba zaostriti boj? Obstoj militantnih skupin mladih Tibetancev je omenjal tudi sam dalajlama.

Seveda, čas je pravi tudi za to. Vse oči so uprte v Tibet; vse, kar mora biti storjeno, mora biti storjeno zdaj.

 

Ali so bili torej ti mladi vpleteni v nasilne proteste?

Nisem politik, z gotovostjo ne morem reči, kaj se je dogajalo. Možno je, da so prav oni začeli te proteste. Ne verjamem pa, da so ubijali in uničevali. Sicer pa v Tibetu zadošča, da greš na ulico, pa te že strpajo v zapor za nekaj let.

 

Koliko Tibetancev in koliko Kitajcev je umrlo v Tibetu med nemiri po vaših ocenah?

Po mojih podatkih - zanje sem slišal pred dvema tednoma - naj bi umrlo 140 Tibetancev. Koliko Kitajcev je bilo ubitih, pa ne vem. Poznam tibetansko mentaliteto, zato sam zelo dvomim, da so padli pod roko Tibetancev. Oblast si seveda zelo prizadeva, da bi te proteste predstavila kot medetnični konflikt.

 

Nekateri raziskovalci trdijo, da kitajska okupacija konec 50. let Tibetancem ni prinesla samo gorja. Večina tibetanskega prebivalstva naj bi namreč živela prej še slabše, ker da jih je vladajoča elita izkoriščala kot sužnje in jih za prekrške zelo kruto kaznovala, tudi s pohabljanjem udov in iztikanjem oči. Kitajci naj bi suženjsko delo in najbolj surove kazni prepovedali.

Bral sem nekaj tovrstnih člankov, tudi v Dnevniku. Sprašujem se, na katere vire se pravzaprav naslanjajo ti pisci. Zelo veliko navedenih dejstev namreč ne drži. Če so kje ljudi tako kruto kaznovali, potem je šlo zgolj za izjemne, izolirane primere. Kakšen norec se pač povsod najde. Vsakršno posploševanje tovrstnega početja pa je neutemeljeno. Po drugi strani pa je dovolj prepričljivih dokazov za okrutnosti Kitajcev, ki se še vedno nadaljujejo, na primer za že omenjene prisilne sterilizacije tibetanskih deklet. Dovolj dokazov je tudi za to, kaj so kitajske oblasti počele Tibetancem: v zaporih so jih pohabljali, jim iztikali tudi oči, mrcvarili ženske z elektriko, jim prizadevali bolečine na neopisljive načine. In šele od tistega časa je slišati, da naj bi to počeli tudi Tibetanci. Seveda pa ne zanikam, da se ni znašel kje kakšen pohlepen, sadističen gospodar in se znašal nad svojimi ljudmi, takšna je pač človeška narava. Toda sistem zagotovo ni deloval tako. Nasprotno: tudi starodavna tibetanska kultura je poznala vse polno pravil, katerih rdeča nit je bilo spoštovanje človeške osebe in pomoč ljudem. Sužnje so si definitivno izmislili Kitajci, v Tibetu so obstajali delavci, ki so imeli svoje pravice, čeprav seveda ne takih, kot jih poznamo v modernih demokracijah.

 

Toda brali smo lahko, da se je sužnjev iz svoje mladosti spomnil tudi dalajlama.

Sužnjev prav gotovo ne. Morda osebnih služabnikov, ob čemer je treba vedeti, da so imeli ti zaradi narave dela celo določene ugodnosti v primerjavi z drugimi delavci.

 

Dalajlama je omenil, da bo odstopil, če se bodo nasilni protesti v Tibetu nadaljevali. Toda kako lahko dalajlama, ki ni bil demokratično izvoljen, temveč določen za ta položaj, sploh odstopi?

Dalajlama bo ostal dalajlama do konca življenja, lahko pa se odpove svoji politični vlogi.

 

Ali se njegov politični vpliv zmanjšuje?

Sam ne bi temu tako rekel. Po mojem se frustracije Tibetancev povečujejo.

 

Je mogoče, da dalajlama v prihodnosti ne bo več voditelj? Zato, ker imajo ljudje počasi dovolj politike nenasilnega nasprotovanja kitajskim oblastem, ker ta nikamor ne pelje?

Ljudje o dalajlami vedno govorijo z globokim spoštovanjem. Če bi Tibet postal samostojen, bi brez dvoma želeli, da ga vodi dalajlama. Res pa je, da v današnjem času mnogi menijo, da politika njegove visokosti ni bila dovolj učinkovita. Del tibetanske družbe, tudi del izseljencev, bi se strinjal z mnogo bolj odločnimi protesti.

 

Predsednik kitajske vlade je javno privolil v pogovore z dalajlamo, ob določenih pogojih, ki jih je dalajlama izpolnil. Zakaj se še nista sestala?

Vedeti morate, da kitajski predstavniki nenehno lažejo. Ne verjamem, da bo kaj iz teh pogovorov. Tibet je geostrateško preveč pomemben za Kitajce, da bi se mu odpovedali, da bi torej kdaj umaknili orožje s tibetanske planote. Poleg tega so pogovori z eno od etničnih manjšin nevarni, saj lahko zgledu hitro sledijo še druge manjšine, in od kitajske veličine bo ostalo bolj malo.

 

Je del tega geostrateškega razmišljanja tudi železniška povezava Pekinga in Lhase? Lahko ta prispeva k razvoju tibetanske družbe ali gre za poskus prinašanja družbenih in kulturnih tujkov v Tibet?

Mislim, da nikoli niso pomislili na dobrobit Tibetancev. Vlak je vojaški projekt, saj lahko po železnici na hitro pripeljejo velike količine opreme v osrednji Tibet. Vlak ima tudi turistični pomen. Tibetanci nimajo denarja za vozovnice, kdo ga bo torej uporabljal? Kitajci sami? Eden od načrtov je tudi, da Tibetanci v Tibetu ne bi bili več večina, kar se že dogaja. Tibetancev je pet ali šest milijonov, Kitajcev pa osem ali devet milijonov. Za delo v Tibetu jih spodbujajo z nekoliko večjimi plačami. Skratka, radi bi popolnoma izbrisali tibetansko ljudstvo, zato dovažajo nove ljudi in preprečujejo Tibetancem več rojstev.

 

Slišala sem, da z vami živita tudi štirinajstletno dekle in šestnajstletni deček. Kakšna je njuna zgodba?

Še preden sem prišel v Slovenijo, sem skrbel za otroke v težavah. O meni je bil objavljen tudi članek, ki ga je prebrala neka ženska iz San Francisca. Pisala mi je, ali poznam koga v ZDA, ki bi znal poskrbeti za njenega nekoliko težavnega sina. Nikogar nisem poznal v Ameriki, zato sem ji odpisal, naj se oglasita pri meni v Grčiji. In sta prišla. Deček je imel tedaj osem let, težave je imel zaradi hiperaktivnosti. Mati ni bila zadovoljna, ker so ga zdravili z močnimi zdravili. Če bi s tem prenehala, bi imela težave s socialno službo. Dogovorila sva se, da bo ostal pri nas na otoku tri mesece, ob dobri hrani in v zdravem okolju. Potem pa se ni hotel več vrniti. Očeta ni imel, v meni je našel avtoriteto, dejansko sem postal njegov oče. Pri notarju smo podpisali dokument, da sem njegov skrbnik, in odtlej je z menoj: v Grčiji, Španiji, Indiji, na Madžarskem, Rusiji in zdaj v Sloveniji.

 

In govori slovensko bolje od vas?

Da, pa saj to ni težko. (smeh)

 

Pa dekle?

Pozimi leta 2002 sem delal kot prostovoljec v sirotišnici v Sankt Peterburgu. Med dekleti je bila navihanka, ki se je zelo navezala na nas. Z našo članico sem se dogovoril, da bo deklica odšla k njej v rejo. Tako je tudi bilo, toda po dveh letih ni mogla več skrbeti zanjo. Morala bi jo poslati nazaj v sirotišnico, a zame to ni bilo sprejemljivo. To bi jo prehudo prizadelo. Tako je junija 2006 prišla k nam v Slovenijo, tukaj hodi tudi v šolo. Jaz sem tudi uradno njen skrbnik.

 

Ali kdaj obžalujete, da ste se odločili postati menih?

Edina stvar, ki jo lahko obžalujem, je, da ne naredim še več. Vedno se mi zdi, da bi lahko kaj storil še drugače, bolje. A to me spodbuja, da delam naprej.

 

Vsaka verska skupnost ali družina se sooča s kakšnimi težavami. Kakšne so vaše?

Ne morem zares reči, da imamo težave. Delamo, dobro nam gre, edina težava, s katero se kot majhna skupnost soočamo, je finančne narave. Hišo, v kateri živimo in se srečujemo s člani skupnosti, smo kupili z dvajsetletnim posojilom, vsak mesec moramo plačati 3000 evrov. To je velik znesek za majhno skupnost. Od vlade seveda nismo dobili nikakršne pomoči. Drugačne vrste težava pa je, da smo v očeh oblasti nepomembni. Ko se pojavi kakšno veliko, nacionalno vprašanje, se bo država posvetovala s (katoliškimi) dostojanstveniki, z nami nikoli, kar je žalostno, saj je v svetu pet velikih verstev. Če nas je v Sloveniji malo, to še ne pomeni, da nismo vredni, da razložimo naše poglede na različne družbene probleme. In ker v politiko in finance nismo tako vpeti kot druga cerkev, smo morda še boljši naslov za nasvete.

 

Slovenija je kot predsedujoča Evropski uniji dala izjavo o nedavnih dogodkih v Tibetu. Se je pred tem kdo od predstavnikov vlade obrnil na vas za nasvet ali pogovor?

Ne. Naše mnenje smo poslali vladi, dobili nismo nobenega odgovora. To je zame ena od nezaslišanih stvari v Sloveniji. Lahko pišeš nešteto ljudem v vladi, na ministrstvih, pa ne dobiš nobenega odgovora. In vendar obstaja zakon, da morajo odgovoriti v določenem roku; v Sloveniji ta zakon neprestano kršijo. Pet mesecev čakamo na enega od dokumentov za mojo rejenko. Večkrat sem pisal uradu ministra Viranta, ministra Mateja, pa uradu premierja, različnim ljudem. Nikoli ne dobimo niti potrditve, da so prejeli naše pismo. V primeru Tibeta je bilo enako.

 

Ste se v letih, odkar ste tu, srečali s kakšnim vladnim predstavnikom v zvezi s Tibetom ali kakšnim drugim vprašanjem?

V zvezi s Tibetom ne. Sem pa imel s prejšnjo vlado na splošno mnogo boljše stike. Z gospodom Drnovškom sva večkrat kosila skupaj. Velikokrat sem govoril z vodjo urada za verske skupnosti, dvakrat sem moral tudi pred komisijo za verska vprašanja, ker smo leta 2003 zaprosili za sporazum z državo. Tega še do danes ni. Muslimanska skupnost ga je že podpisala, čeprav je zanj zaprosila kasneje. Budisti očitno ne predstavljamo dovolj volilnih glasov. Moral se bom obrniti na varuha človekovih pravic, saj postopek traja nenormalno dolgo. Človekove pravice so še vedno težava Slovenije, še posebno, če mednje štejemo tudi pravico do spoštovanja človeka.

Share this post


Link to post
Share on other sites

Join the conversation

You can post now and register later. If you have an account, sign in now to post with your account.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Reply to this topic...

×   Pasted as rich text.   Paste as plain text instead

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Your previous content has been restored.   Clear editor

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Loading...
Sign in to follow this  

×
×
  • Create New...