Jump to content
Dharmaling Forums
Sign in to follow this  
draftsman

Ona (Priloga Časopisa Delo) - 21. 8. 2008

Recommended Posts

Lama Shenpen Rinpoče, predstojnik Budistične kongregacije Dharmaling

 

Pravi budist ni ovca

 

Lama Shenpen Rinpoče je bil rojen v navadni francoski družini. Kmalu je bil prepoznan kot reinkarnacija visokega tibetanskega budističnega mojstra (lame) in prejel transmisije visokih lam. Polno meniško posvetitev mu je podelil njegova svetost dalajlama, v Parizu je končal študij medicine za tretji svet, zgradil bolnišnico v največjem tibetanskem samostanu v izgnanstvu in tam delal več let. Po vrnitvi v Evropo je učil budizem in nadaljeval dobrodelne projekte. Zdaj je VIP-državljan Slovenije in Budistična kongregacija Dharmaling, ki jo vodi, je pred kratkim podpisala sporazum z Vlado RS.

 

Rinpoče je eden redkih Slovencev, ki ga redno vabijo predavat na svetovna mirovna in medverska srečanja. Po 23 letih meniškega življenja se je odločil, da bo nadaljeval svoje delo kot laični lama, vendar se njegovo življenje ni bistveno spremenilo. Še naprej ostaja predstojnik kongregacije in vodi številne učence po vsem svetu. Živi v ljubljanski soseski skupaj z dolgoletnim pomočnikom in dvema posvojenima otrokoma.

 

Rojeni ste bili v ateistični družini, obiskovali ste katoliško šolo, pa vendar ste pri šestnajstih letih postali budistični menih. Kaj ste našli v budizmu, česar drugje niste?

Druge religije ne pojasnjujejo zakona vzroka in posledice, reinkarnacije in veliko drugih stvari o umu, o končnem cilju življenja. Večina drugih ver podaja precej ozko perspektivo, utemeljeno na slepi veri. Budizem je širok, razlaga vse mogoče podrobnosti in življenjske zadeve preprosto, vendar natančno.

 

V ruskem St. Peterburgu ste več let sodelovali s sirotišnico ter bolnišnico za otroke s ceste, živeli ste v Grčiji in Španiji. Zdaj delujete pretežno v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem. Po kakšnem ključu se odločate za življenje v neki deželi?

Po tem, kje se počutim najkoristnejšega. Ne potrebujem slave ali razkošja. Želim le prakticirati svojo religijo in drugim pomagati, da jo prakticirajo. Moje ime pomeni "tisti, ki pomaga drugim". Temu poskušam slediti po svojih najboljših močeh.

 

Julija ste s slovensko vlado podpisali sporazum o pravnem položaju Budistične kongregacije Dharmaling, podobno kot prej štiri krščanske in muslimanska skupnost. Kaj lahko prinese ta podpis?

Najprej mi pomeni priznanje Slovenije, da spada budizem med pet glavnih svetovnih religij. Slovencem bo prinesel, upam, jasno informacijo o Budovih učenjih. S pravilnim razumevanjem budizma lahko ljudje znova najdejo širok občutek za odgovornost in sočutje, skupaj z visokim občutkom za etiko.

 

Dr. Drnovška ste večkrat obiskali na Brdu. Ste že spoznali gospoda Türka? Kakšno mnenje ste si ustvarili o njem?

Uradno našega novega predsednika še nisem spoznal; bi ga pa želel. Ko ga bom, si bom morda lahko ustvaril mnenje. Trenutno le poslušam to, kar pravijo drugi.

 

S številnimi obveznostmi, obvladanjem sodobnih tehnologij in odprtosti do navadnega človeka ste daleč od stereotipa, da se mora človek za duhovnost umakniti iz življenja. Kaj je za vas srž duhovnosti?

Pomagati drugim najbolje, kot lahko. Zato ne želim bežati od vsakodnevnega življenja in stvari, ki zaposlujejo večino ljudi.

 

V Tibetu in v Indiji ste bili prepoznani za reinkarnacijo lame Genduna Rabgjeja, učili ste se pri najvišjih učiteljih. Koliko vam pomeni tradicija?

Tradicija je moč budizma. Učenja in transmisije prihajajo od Budovega časa brez prekinitev vse do danes. Brez prave tradicije in prenosa ni upanja za resnična duhovna spoznanja. Brez tradicije padeš v pasti newagea in samooklicanih gurujev; izgubljaš čas in se vrtiš v krogu.

 

Budizem se na zahodu hitro širi. Ali ni naravni prostor azijskih religij v Aziji?

Budizem se nanaša na človeško naravo, ne na moč, denar, premoženje in podobno. Pojasnjuje resnično naravo našega uma ali duše, če vam je to ljubše. Podaja zelo jasne razlage o vseh procesih življenja in smrti, zakona vzroka in posledice, reinkarnacije. Razlaga o najvišji želji pomagati vsem čutečim bitjem in podaja pravilno orodje za doseganje tega cilja. Univerzalen je. Vsakdo, od koder koli, ima lahko koristi od budizma. Včasih ga ljudje izberejo iz filozofskih razlogov, včasih iz verskih.

 

Nekateri menijo, da ni religija, ampak filozofija. Kako bi ga vi uvrstili?

Na začetku osvajaš nekatere koncepte budizma, ki ti pomagajo bolje razumeti svoje življenje. To je filozofsko obdobje. Nekateri ljudje pri tem ostanejo. Ko pa greš dalje, potrebuješ tudi konkretno orodje (meditacijo, mantre itd.) in vodstvo kvalificiranega mojstra. Takrat vstopiš v versko obdobje.

 

Zakaj ste se odločili za laično življenje? Ste ugotovili, da je vendarle zanimivejše?

(Nasmeh) Laično življenje nikakor ni zanimivejše, je drugačno. Zelo sem vesel, da sem bil toliko let menih. Zdaj se moja vloga spreminja, imam več družbenih odgovornosti, zato sem sledil nasvetu visokega lame, naj postanem laik. Ne odrekam se svoji etični poti, le dodal sem nekaj sestavin svojemu življenju, z željo, da bi bil tako še bolj v pomoč kot doslej. Poleg tega nekateri ljudje vzpostavljajo odnos do budizma tako, da na primerih opazujejo, kako deluje. Večina mojih študentov ima laično življenje. Zdaj lahko vidijo iz mojega življenja, da si lahko laik, skrbiš za otroke, pa vendar pravilno slediš duhovni poti.

 

V vaši skupnosti so tudi menihi in nune. Ovčice navadno sledijo pastirju - boste na koncu vodili povsem laično skupnost?

Pravi budist ni ovca! (Nasmeh) Budizem uči človeka, da najde svojo pot, svojo svobodo. Ljudje se morajo sami odločiti, ali so raje posvečeni ali laiki. Seveda jim lahko svetujem in delim svoje mnenje, vendar sami izbirajo. In kdor se počuti dobro kot posvečen, naj ostane posvečen.

 

Pogosto učite na mirovnih konferencah. Ali verjamete, da svet, ki ga poganja sla po denarju in moči, lahko vzpostavi mir?

Poteka vzročnosti ne bomo dosti spremenili, saj se bo tisto, ker je bilo ustvarjeno, tudi zgodilo. Ljudje se odvračajo od duhovnosti in človeških vrednot; morali bodo izkusiti posledice. S stališča posameznika pa je mogoče veliko narediti in to bi moralo biti brez omahovanja storjeno. Svetovni mir je le težko doseči, vendar je mogoče doseči notranji mir. To je stvar notranje odločitve in skladnosti med ciljem in sredstvi v našem vsakodnevnem in duhovnem življenju. Če nam uspe na notranji ravni, lahko zelo pozitivno vplivamo na svojo okolico.

 

V razvitem svetu se stalno povečuje število duševnih bolezni. Budistično ukvarjanje z umom naj bi imelo tudi terapevtske učinke. Kakšne?

Duševne bolezni so rezultat napačnega delovanja v preteklosti, skupaj z napačnim razumevanjem sedanjega časa. Če lahko očistiš negativnosti, ki so se nakopičile v preteklosti, in spoznaš pravo naravo resničnosti, v kateri živiš, potem se lahko osvobodiš vsakršne duševne bolezni in energetskega neravnotežja. Budizem ima vse orodje za to, ko so ga ljudje pripravljeni poiskati. S študijem našega uma in njegovih funkcij je čudovita psihoterapija, skozi katero se podamo. In na kar koli naletimo, imamo orodje, s katerim se lahko tega lotimo, za takojšnjo in trajno blaginjo.

 

Nekateri imenujejo budizem znanost o umu. Ali si nista religija - verovanje in znanost - utemeljena na kritičnemu raziskovanju in empiričnih rezultatih - v nasprotju?

Ko religija postane orodje za nadzor uma in vsiljuje slepo vero, potem res obstaja veliko izključujočnosti z znanostjo. Vendar pri budizmu nikoli ni šlo za to. V bistvu bolj ko znanost napreduje, bolj dokazuje nekatere temeljne koncepte budizma. Kvantna znanost prihaja zelo blizu našemu razumevanju narave naše resničnosti.

 

Zahodna znanost že dve desetletji raziskuje učinke budistične meditacije na človekov um, vodilne raziskave potekajo na najuglednejših univerzah. Med drugim se je izkazalo, da lahko človek izkusi precej višjo stopnjo sreče, ki je bistveno trajnejša, kot so verjeli doslej. Nam razodenete skrivnost budistične meditacije?

Sami ste povedali: sreča! Sreča ni le cilj, je tudi pot. Pravimo, da vse, kar zaznavamo, prihaja iz našega lastnega uma. Spremenite svoj um in spremenili boste svoje zaznavanje. Odločite se za srečo in vaše življenje bo postalo srečnejše. Sreča temelji na modrosti (razumevanju sveta takšnega, kot v resnici je) in sočutju (notranji želji, da bi pomagali vsem bitjem doseči osvoboditev trpljenja).

 

Ali mora biti za to človek budist?

Da postane srečen v tem življenju, ne. Da za vedno najde najvišji mir in osvoboditev vseh vzrokov trpljenja, pa ja.

 

Da se naučimo jezika, potrebujemo več let. Kako hitre rezultate prinaša meditacija?

V enem letu lahko zagotovo vidite resne rezultate, če ji posvetite dovolj časa in vztrajnosti. Potrebujete pa tudi kvalificiranega učitelja, ki vam bo pokazal pot, ki je za vas najustreznejša.

 

Budizem, podobno kot znanost, razlaga svet z zakonom vzroka in posledice. Ima to kakšno uporabno vrednost za vsakdanje življenje?

Zakon vzroka in posledice je temeljen za razumevanje dejanske resničnosti, v kateri živimo. Ko ga doumemo, precej spremeni naše življenje - izboljša naš odnos do vseh dogodkov, okoliščin in ljudi. Seveda se ne spremeni vse v istem trenutku, ko ga razumemo, to je še vedno zelo intelektualno razumevanje. Človek mora pravilno meditirati na to temo, da se približa izkustvu, da začuti njen "okus".

 

Občutljiva točka večine religij v luči spolne enakopravnosti je odnos do žensk. Kakšna je hierarhija med moškimi in ženskami v budizmu?

Budizem uči, da um nima spola. V enem življenju si lahko moški, v naslednjem pa ženska. S tega stališča ni nobene diskriminacije. V zgodovini so bile ženske diskriminirane, v nekaterih besedilih lahko beremo o njihovem nižjem položaju. Vendar se je to razvilo, v nekaterih deželah še ne dovolj, toda na zahodu je stanje precej bolj uravnoteženo.

 

Moški in ženske imajo svoje vloge glede na to, kaj želijo doseči. Niso enaki, čeprav so enakovredni. Bila bi napaka, če bi poskusili ženske narediti podobne moškim. So dopolnjujoče. Imajo svoje lastne energije. Bojevati se proti tem, da bi ustrezali družbenim standardom, ne prinese niti miru niti sreče. Moški in ženske bi morali imeti možnost in pripravljenost, da svobodno izberejo svojo vlogo v življenju.

 

Vajeni smo, da religije zatirajo spolnost, da bi osvobodile duha. Mnogi dvomijo, da je to res osvobajajoče. Kakšen je budistični odnos do seksualnosti?

V budizmu obstajata dve glavni veji praks, sutrajana in vadžrajana. Prva uči, da so čuti moteči za um in jih je treba zmanjševati, dokler ne ugasnejo. Druga je pripravljena izzvati vse vrste notranjih energij, da bi jih usmerila na pot. Med njimi so tiste, ki so povezane s poželenji. Močnejše ko je poželenje, močnejše je gorivo. Bolje, da se naučiš, kako preobraziti takšno energijo, kot da se proti njej bojuješ. V budizmu ni tabuja. Besedila pojasnjujejo vse vidike življenja, od spočetja do smrti in od smrti do naslednjega spočetja.

 

Od kod potem stereotip, da je budizem asketski in da zanika življenje? Budist želi zapustiti samsaro, mar ne?

Asketizem je skrajnost. Buda je učil srednjo pot, ki vodi proč od skrajnosti. Vendar so bila prva učenja Bude namenjena tistim, ki ne morejo preobraziti svojih energij in jih upravljati, zato je bolje, da jih zmanjšajo in potem ustavijo. To deluje asketsko. Vendar boljše, globlje razumevanje budizma vodi do razumevanja, da asketizem še ni pot. Tako kot neetično življenje ni pot.

 

Nekateri pravijo, da se budistična tantra osredotoča na seksualnost, drugi to zanikajo. Kdo ima prav?

Nekateri ljudje napačno razumejo nekatere podobe, katerih namen je, da ponazorijo združitev modrosti in sočutja z na videz čutno obliko združitve ženskih in moških Bud. Nekateri ljudje to nerazumevanje zlorabljajo in celo organizirajo seminarje, ki temeljijo na spolnih praksah. To nima nobene zveze z budističnimi tantrami, v katerih prava osredotočenost nikakor nima nič opraviti z običajnim seksualnim aktom. Zgolj prevzame nadzor nad našimi močnimi energijami, ki, kadar niso nadzorovane, navadno vzbudijo spolno poželenje ali jezo, vendar so lahko te energije z metodami vizualizacije in določene meditacije močni zavezniki.

 

Človek sliši o budizmu vse mogoče - od trditev, da teži k notranji izpraznjenosti, do tega, da nima razvitega sočutja. Najbolj presenetljivo je, da to poslušajo študenti fakultete, ki je posvečena religijam.

Žalosti me, da tisti, od katerih se pričakuje, da učijo o verstvih, te naloge ne opravljajo tako, kot bi jo morali, ampak zlasti širijo svojo lastno propagando, saj to fakulteto vodi dominantna cerkev. To je ustavna napaka, saj to fakulteto plačuje država, šola pa predvsem ljudi ene same religije.

 

Isti profesorji naj bi vodili medverski dialog v Sloveniji. Je vsak korak v tej smeri le farsa ali vidite možnost za dejansko sodelovanje verskih skupnosti za etično družbo?

Sanjam o učinkovitem medverskem dialogu v Sloveniji. Zdaj smo daleč od tega. Manjše religije nimajo težav v komunikaciji, večje pa ne odgovarjajo na povabila na številne dogodke, ki promovirajo medverski dialog. Mislim, da vidijo svoj položaj "nad dialogom".

 

Pred časom ste bili precej kritični do zakona o verskih skupnostih. Kako bi ocenili formalnopravni položaj verskih skupnosti v Sloveniji zdaj? Na katerih področjih vidite potrebe po amandmajih?

Zakon, ki ga je sedanja vlada vsilila v glasovanje, je bil sestavljen z glavnim namenom povečanja možnosti financiranja glavne religije od države ter za odpiranje številnih vrat duhovnikom v izobraževanje in upravo. Tega zakona se ne da rešiti z amandmaji. Preprosto zamenjati bi ga bilo treba z zakonom, ki ga je predlagal poslanec Aleš Gulič; zakonom, ki popolnoma spoštuje slovensko ustavo in spoštuje pravice državljanov brezhibno in v celoti, kar ne velja za zdajšnji zakon.

 

Zdaj največja verska skupnost dobi od države največ, manjše skupnosti pa nič. Kako se Dharmaling financira? Ste zvišali cene za meditacije in predavanja?

Budistična kongregacija Dharmaling se financira izključno iz donacij svojih članov. Naše prakse in predavanja nimajo obveznih članarin, zato nismo ničesar zvišali.

 

Bi se vam zdelo smiselno opustiti državno financiranje socialnih prispevkov duhovnikom in namesto tega povečati zdaj 0,5-odstotni prostovoljni prispevek iz davčne osnove, podobno, kot je storila Španija?

Seveda. Po tem zakonu vsak davkoplačevalec v Sloveniji plačuje največji verski skupnosti, celo če ni njen član! Je to demokracija? Državni proračun ne bi smel financirati nobene religije, ampak pustiti izbiro ljudem, da dajejo tisti, ki ji dejansko sledijo, ali pa dobrodelni organizaciji, če so ateisti.

V Sloveniji se ljudje zavedajo, da se dogajajo slabe stvari, vendar se ne odzovejo, ne gredo na ulice, ne izražajo glasno svojega mnenja. Še vedno se bojijo, kot v komunizmu. Davkoplačevalci ne bi smeli dati državi denarja, ki ga bo dala največji (in najbogatejši) verski skupnosti, posebno če ji ne sledijo.

 

V Dharmalingu že več let organizirate redna predavanja, meditacije, seminarje in meditativne umike. Nekateri ljudje ne želijo pripadati nikomur in ničemur, čeprav jim je budizem všeč. Zakaj naj bi se navsezadnje nekdo odločil za vodstvo in pripadnost neki skupnosti?

Skupnost se mi zdi kot nekakšna družina. Tu lahko dobiš veliko podpore za svoje duhovno življenje. Polno delujočo skupnost vodi lama, ki je tu, da vodi, pojasnjuje ter pokaže na naš napredek ali napake. Veliko ljudi ne želi, da jih kdo opozori na njihove napake. Raje so sami ali se pretvarjajo, da sledijo lami, ki ga vidijo enkrat na leto ali celo manj, za nekaj minut. Takšen lama ne more resnično poznati tvojega življenja, navad in tega, kar zares potrebuješ, da lahko napreduješ.

 

Bolje da več let čakaš, preden izbereš učitelja, kot da prehitro polno zaupaš nekomu, ki nima ustreznih odlik, ali nekomu, ki ti ne more resnično pomagati pri vsakodnevnem napredku.

 

Ena rdečih niti vaših dejavnosti je etika - kako naučiti otroke etičnega vedenja? Ali ni težko tekmovati z računalniškimi igricami in TV-programi, ki ponujajo drugačna stališča?

Ni mogoče zares tekmovati. Nasilje sponzorirajo milijarde dolarjev. To je ogromen posel. V primerjavi s tem je etika videti dolgočasna in staromodna, a kar koli lahko storimo, moramo storiti. Čeprav bo le peščica otrok razumela, kaj to pomeni, kako pomembna je v življenju in družbi, potem je to vredno vsakega napora.

 

Zakaj po vašem mnenju šola in družina ne uspevata v svojih prizadevanjih, da bi omogočili otrokom srečno otroštvo in jih obenem opremili z občutkom za odgovornost, sočutje in spoštovanje?

Nisem prepričan, da nacionalni izobraževalni program in številne družine resnično opremljajo otroke z občutkom za odgovornost, sočutje in spoštovanje. Šole poudarjajo znanje. V glave otrok trpajo veliko stvari, od katerih bo pozneje zelo malo resnične koristi; zelo malo časa ostane za učenje etičnih vrednot. Precej staršev mora delati in delati, da bi zagotovili preživetje sebi in svojim otrokom, tako zelo so se dvignili življenjski stroški. Imajo torej zelo malo časa, ki ga lahko kakovostno preživijo z vso družino.

 

Že več let organizirate neverske otroške tabore. Se vam zdi, da siceršnja ponudba ne zadošča?

Ste slišali za veliko ponudb otroških delavnic o miru, nenasilju, spoštovanju ljudi in okolja, sočutju in podobnem? Jaz nisem. To ponujamo zato, ker manjka. Rezultate lahko vidimo v naši družbi.

 

Budizem ni nikoli začel verske vojne in velja za nenasilno religijo. Kako dosleden je pri tem? Ali budisti ubijajo živali?

Ko se nekdo iskreno posveti budizmu, vzame pet zaobljub: ne ubijaj, ne laži, ne kradi, ne izvajaj neprimernih spolnih praks in ne jemlji intoksikantov. Zaobljuba o neubijanju se nanaša predvsem na človeško življenje, vendar tudi na živalsko. To je logično, če verjamemo v reinkarnacijo in če želimo pomagati vsem čutečim bitjem. Zato bi se morali, če želimo biti skladni s svojo vero, izogibati poganjanju mesne industrije.

 

Budizem velja, glede na statistične meritve, za najbolj osrečujočo religijo. Kaj vas osebno najbolj osrečuje?

Kar nas naredi najbolj nesrečne, je trpljenje. Ne le telesno, ampak tudi umsko. Ne le naše, ampak tudi trpljenje drugih. Budizem ponuja številno orodje za umirjanje naših misli, za to, da jih usmeri v večjo osredotočenost, večjo učinkovitost, manjšo zbeganost. Modrejši, mirnejši in bolj osredotočeni ko smo, bolje lahko pomagamo drugim. Osrečuje me sreča drugih. Vsako dejanje prijaznosti me osreči. Seveda sem srečen tudi, ko lahko sam komu pomagam. Glede na to, da je moje življenje že dolgo posvečeno blaginji drugih, sem pogosto srečen. Bil pa bi še srečnejši, če bi več ljudi sledilo takšnemu pomaganju drugim.

 

Sprašuje: Maša Gedrih

Foto: Roman Šipič

Share this post


Link to post
Share on other sites

Join the conversation

You can post now and register later. If you have an account, sign in now to post with your account.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Reply to this topic...

×   Pasted as rich text.   Paste as plain text instead

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Your previous content has been restored.   Clear editor

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Loading...
Sign in to follow this  

×
×
  • Create New...