Jump to content


Photo

Mesojedčeve Misli


  • Please log in to reply
No replies to this topic

#1 kunzang

kunzang

    Advanced Member

  • Members
  • PipPipPip
  • 55 posts

Posted 27 December 2008 - 04:22 PM

Poglavje iz romana Palomar (1983) Itala Calvina.

Marmor in kri

Premišljanja, kot jih vzbudi mesarija v človeku, ki vstopa z nakupovalno torbo, vključujejo znanja, ki so se stoletja prenašala znotraj različnih področij človeškega vedenja: poznavanje mesa in rezov, najboljšega načina priprave vsakega kosa, obredja, s katerim je moč ublažiti krivdo zaradi odvzema drugih življenj, da bi nahranili lastno. Klavsko znanje in kuharsko znanje pripadata eksaktnim, eksperimentalno preverljivim vedam, opirata se na navade in tehnike, ki so od dežele do dežele različne; žrtveno znanje pa je v oblasti negotovosti in je danes že davno zapadlo pozabi, čeprav še vedno, kot neizrečena potreba, mračno teži vest. Spoštljivo čaščenje vsega, kar je povezano z mesom, vodi gospoda Palomarja, ko se nameri kupiti tri biftke. Sredi marmorja mesarije postava kakor sred templja in se zaveda, da ta prostor pogojuje njegov individualni obstoj in kulturo, ki ji pripada.
Vrsta strank teče počasi ob visokem marmornem pultu, ob konzolah in pladnjih, kjer so postrojeni kosi mesa, v vsakega od njih je zapičen karton z imenom in ceno. Sledijo si živordeča barva vola, svetlo roza telička, bledo rdeča jagnjeta, temno rdeča prašiča. Vzplamenevajo debeli kotleti, tolsti turnedoji, ki jih po širini ovija slanina, gibki in vitki fileji pljučne pečenke, s svojo neodložljivo kostjo oboroženi biftki, vsi okorni in pusti koluti belega reza, na nemastno meso in loj razplasteni kuhani kosi, svinjska ribica v pričakovanju vrvice, ki jo prisili, da se bo obrnila vase; zatem barve zbledijo: telečji zrezki, ledvene pečenke, kosi pleč in prs, hrustančevina; in že vstopamo v kraljestvo jagnjeških stegen in pleč; še nekoliko dalje, vse belo od vampov, vse črno od žolča
Belo odeti mesarji za pultom vihtijo sekire s trapezoidnim rezilom, nože za sekanje in nože za odiranje, sekirice za lomljenje kosti in bate, ki tlačijo vijugaste roza kodrčke v lijak rezalnice. S kavljev visijo razčetverjena telesa, ki te spomnijo, da je vsak tvoj grižljaj del bitja, samovoljno iztrgan iz njegove živeče celote.
Na zidnem panoju je vol v prerezu kot s črtami prepreden zemljevid, kjer so področja prehranjevalnega interesa lepo zamejena, da zajamejo anatomijo celotne živali, razen rogov in kopit. Shema človeškega habitata je to, nič manj od planisfere planeta; oba seznama bi morala uzakoniti pravice, ki si jih je odredil človek, kot tudi prisvajanje, deljenje in žrtje, da je od zemeljskih kontinentov in ledij živalskih teles na koncu vse brez ostanka.
Reči je treba, da je simbioza človek-vol v stoletjih dosegla nekakšno asimetrično ravnotežje, ki obema vrstama omogoča nadaljnje razmnoževanje (resda ima človek na skrbi hranjenje vola, a se mu ni dolžan dati v jed), in je jamčila za razcvet civilizacije, ki se ji reče človeška, pa bi jo vsaj deloma lahko imenovali človeško-volovska (ta deloma sovpada s človeško-ovčjo in še bolj deloma s človeško-svinjsko, glede na alternative v zapleteni geografiji religioznih prepovedi). Gospod Palomar sodeluje v tej simbiozi pri polni zavesti in z jasno privolitvijo: v visečem volovskem truplu lahko prepozna osebo svojega razčetverjenega brata, v rezu na ledjih rano, ki je zasekana v njegovo lastno meso, in kljub temu ve, da je s svojo prehranjevalno tradicijo opredeljen mesojedec, v mesariji zasluti obljubo okušalne radosti; ko opazuje krvaveče kose, si predstavlja zebraste proge, ki jih bo plamen pustil na biftkih z žara, in ugodje zoba, ko grize v potemnela vlakna.
Eno čustvo ne izključuje drugega: stanje Palomarjevega duha med čakanjem v mesariji je hkrati zadrževano veselje in strah, želja in spoštovanje, egoistična skrb in splošno sočutje, stanje duha, ki ga morda drugi izražajo skozi molitev.


kunzang




0 user(s) are reading this topic

0 members, 0 guests, 0 anonymous users