Kdo se spominja?
Kdo se spominja tistih tavanj, tistih bojev, tistih zmag?
Tistih dvomov, tistih gotovosti, tistih vprašanj, tistega spomina?
Kdo se spominja tistih trpljenj, tistih solza, tistih iger?
Tistih življenj, tistih smrti, tistih mladih, tistih starih?
Kdo se spominja vseh tistih staršev, tistih otrok, tistih prijateljev?
Tistih obrazov, tistih obrisov, pritajenih v svetlobi ali senci.
Kdo se spominja?
Čas mineva in napreduje, pojavlja se in se upogne,
svet se vrti, celine se premeščajo,
zvezde se pojavljajo in spet ugašajo,
tu sem, tam, nato tam spodaj,
vstanem, živim, se gibljem in se spustim,
vidim se, občutim in se dotikam,
moški, ženske, otroci,
prijatelji, sovražniki, nedoločeni,
kače, mačke ali muhe,
kdo se spominja?
Spoznal sem, tukaj in drugod,
v templjih, gozdovih, v vetru,
razliko med slabim in boljšim,
med včeraj, tu notri in zdaj,
tu sem bil meditant in tam peljal preko,
v višavah ali v globinah,
v bolečini ali v sreči,
ustvarjen ali stvaritelj.
Od vseh teh življenj v času,
od vseh teh vojn, brezbrižen,
od vseh teh zlohotnih želja –
kaj vrednega ohranjaš?
Kdo se spominja?
Ob zori vsakega življenja, vsake smrti,
mar ne razumeš, da je skrajni čas,
da prenehaš zadajati vse te muke,
sebi in drugim, povzročati drugim težave?
Vse od časov brez začetka,
je še kaj več, kar lahko živimo in poizkušamo,
kdo pa še ni bil sit
trpljenja in prenašanja smradov?
Moški, ženska, otrok, maloverni,
mar ni že čas, da se odpre oči,
da odpreš svoje srce, svojo dlan in da bolje vidiš,
da poiščeš Zatočišče in ne ostaneš brez zakonov?
Se ne spominjaš?
Mar ni ničesar, kar odzvanja, kar te kliče,
na dnu, v spominu, v srcu,
Čisti in Vsevedni Glas Resničnosti?
Pristna Beseda, ki zveni, ki se vrača,
ki podira in presega vse strahove,
ki preseka vse, kar te zadržuje.
Brez dvoma, z zaupanjem in brez pričakovanj,
onkraj želja, bolečin in prevar,
dojemi: ničesar ni, kar bi še lahko jemal.
Vedno se spominjaj!
Nebo, zemlja, dan in noč,
bolečina, užitek ali hrup
so resnični zgolj za tiste, ki si jih zamislijo;
prijatelji, sovražniki, tisti, ki jih vidimo,
tisti, ki jih preziramo ali tisti, v katere verjamemo,
obstajajo kot odsev meseca v vodi.
In ne pozabi,
nič ni dragocenejšega od darovanja,
od pozabe sebe brez zahtev,
od Ljubezni, od Sočutja,
od služenja brez pričakovanj.
Written by Lama
Shenphen Rinpoche 
Originally in French language, with rimes. Change the language to French to see the original version).
Publication by any means of those poems shall be subject to prior agreement.