Lama  Thubten Shenphen Rinpoče - 2001 09 25 / Učenje v Shenphen Rime  Tschö ling, Dunaj, Avstrija
'Budizem v vsakdanjem življenju ni akademska tema, ni nobene posebne poante, nobenega novega izraza, ki bi se ga naučili. Vendar je to izjemno pomembna tema, ki se utemeljuje v vsakem trenutku našega življenja.
(Tega učenja Rinpoče ni potrdil; objavljeno je  v "surovi obliki")

Budova Darma ni samo zbirka besed, jasno je, da je to nekaj, kar ima opravka z izkušnjo. Vendar za nekatere ljudi budizem in Budova Darma pomenita nabiranje znanja, ki pa ostane na tem nivoju. In tu je globoka pomanjkljivost, saj je temelje Budovih učenj treba udejanjati v čisto vsakem trenutku, ko deluje naš dualistični um. No, dokler ne spoznamo Praznine, naš um deluje dualistično, kar pomeni, da moramo Budovo Darmo udejanjati v vsakem trenutku svojega življenja.

Za nekatere ljudi je Budova Darma nekaj, kar dobimo iz knjig ali od učiteljev in o čemer se pogovarjamo oziroma kar prakticiramo v skupinah, a ko enkrat zapustimo skupino, to ni nekaj živega v našem umu. Čeprav so skupinske debate in prakse zelo pomembne, je obenem izjemno pomembno tudi to, da Budovo Darmo ohranjamo živo v vsakem posameznem dejanju v vsakdanjem življenju.

Morda boste mislili, da je v vsakdanjem življenju mnogo trenutkov, ki nimajo nobene zveze z Darmo, a to je zmoten koncept; Darmo je mogoče udejanjati v vsakem trenutku našega življenja. Na kakršenkoli že smešen ali čuden trenutek lahko pomislite in si rečete, 'Ah, to nima nobene zveze z Darmo' - če malo analizirate, boste ugotovili, da je na tem ali onem nivoju mogoče udejaniti Darmo. Lahko bi rekli, da ima Darma sposobnost ali moč, da pretvori karkoli, pa naj bo v še tako surovem stanju, v nekaj duhovnega, odvisno od naše motivacije. In tu je ena od ključnih besed: motivacija. Pomembno je kolikor mogoče pogosto meditirati o tem, kaj je naša motivacija. Kaj je naš cilj? Kaj želimo narediti iz svojega življenja? Kaj pričakujemo, da bomo dosegli v okviru tega življenja? In ker pripadamo tradiciji mahajana, mora biti naša prava motivacija to, da bi pomagali drugim. Torej mora biti vse, kar delamo, kar mislimo, usmerjeno v dobro drugih. To naj bo naša najgloblja misel, želja, cilj: kako pomagati drugim. To ne pomeni, da moramo pozabiti na svoje lastne interese, svoje življenje, to ne pomeni, da moramo zanemarjati svoje telo ali svoje življenje, pomeni samo, da moramo na svoje telo in svoje zdravje misliti s pravo motivacijo. In s to motivacijo se lahko vsak posamezni trenutek spremeni v nekaj čudovitega.

To popoldne sem za primer vzel 'prhanje'. Zdi se, da je to zelo običajna stvar, in morda ne mislimo na to, kaj delamo, ko se prhamo. Medtem ko umivamo svoje telo, morda mislimo na tisoč drugih stvari. A če analiziramo dejanje umivanja svojega telesa in ga preobrazimo na pravilen način, lahko to postane praksa očiščevanja: medtem ko milo z našega telesa odnaša prah, lahko v svojem umu ustvarjamo željo, da bi na isti način um očistili njegovih zablod, in ta misel bo popolnoma preobrazila situacijo. Morda zvezni smešno, a to je resnično nekaj, kar učinkuje, ker v naš um resnično vsadi semena za dejansko očiščenje negativnosti.

Na ta način lahko preobrazite večino svojih dejavnosti. Če imate vrt, na katerem je nekaj plevela, se lahko čiščenje vrta, puljenje plevela preobrazi v puljenje korenin krožnega obstoja.

Medtem ko pometate tla v svojem stanovanju, lahko mislite, da svoj um očiščujete treh strupov.

Tudi obed je čudovit trenutek za prakso. To je način za meditacijo tako o navezanosti kot tudi o Bodičiti hkrati. Ko ste pred svojim obedom, se v skladu s tem, kar je na vašem krožniku, porodi veliko konceptov, navezanost ali odpor [do tistega, kar je pred vami], in to je pravi trenutek za razmišljanje in meditacijo o tem. In ob tem se morate vprašati še to, zakaj jeste, zakaj svoje telo ohranjate pri dobrem zdravju. No, tu govorimo o dobrem zdravju, to je v primeru, da jeste dobro hrano ... In prava motivacija uživanja hranje, namreč ohranjati telo pri dobrem zdravju, mora imeti za namen to, da bi več prakticirali, da bi razvijali svoj uma, in s končno idejo, končnim ciljem, da bi lahko pomagali več čutečim bitjem. S takšno motivacijo ne jemo več zato, da bi povečali svojo navezanost na hrano, temveč jemo zato, da bi pomagali drugim.

Vidite, da je katerikoli trenutek, ki ga lahko uporabite kot možnost za preobrazbo, lahko praksa Darme. In ker večine svojih dni ne preživljamo pri 'uradni praksi' [recitiranju] Sadane [in tako naprej], temveč pri vsakdanjih dejavnostih, je pomembno, da se osredotočimo na to.

Nekateri ljudje mislijo, da imajo bedno življenje, ker se ne morejo umakniti v kako votlino in opravljati toliko umikov ali samotnih meditacij, kakor bi si želeli, a dejansko je prakticiranje v vsakdanjem življenju nekako enako učinkovito. Seveda nam to, da se lahko umaknemo, lahko da občutek najgloblje posvetitve Darmi, vendar, če je motivacija prava, je prav tako učinkovito, če ostanemo v življenju, ki ga imamo, in ga pretvorimo v Darmo.

[Najprej] je pomembno, da mislimo na šest Popolnosti, ker bomo v mnogih trenutkih svojega življenja lahko dali poudarek eni od šestih Popolnosti. Od jutra, ko odpremo oči, je dobro meditirati, tudi če je meditacija kratka, zato da damo dnevu pravo orientacijo, pravi impulz, in da sprejmemo pravilno odločitev, da si bomo po svojih najboljših močeh prizadevali za to, da bomo udejanjali učenja Darme. Ta odločitev je pomembna, ker bo v našem umu sprožila neko vrsto zavedanja.

Obstajata dve specifični kvaliteti, na katere moramo misliti kolikor mogoče pogosto, v praski in v vsakdanjem življenju: zavedanje in spomin. Zavedanje je kvaliteta, ki nas bo opozorila vsakič, ko bo naš um razvil kakšen negativen vidik. Ko se enkrat zavemo, da naš um ne gre v pravo smer, se je treba spomniti, kaj bi bila prava smer. Tako lahko svoj um spravimo v bolj primeren odnos.

Vsakič, ko se soočimo s težavnimi trenutki, moramo, namesto da bi takšne izkušnje dojemali kot stresne ali negativne, poiskati najboljši način, da jih rešimo v skladu z Darmo. Namesto da velik del svojega življenja dojemamo kot breme, ga moramo začeti gledati kot dobro priložnost za prakso. In bolj ko napredujemo na poti Darme, bolj ko se posvečamo bolj naprednim potem, kot je Tantrična pot, bolj bomo izpopolnili to pretvorbno vsakdanjega življenja v prakso.

Rekel bi, da je skupaj z motivacijo ena od pomembnih praks, ki jih lahko redno uporabljamo, umirjenost uma, tisto, čemur se v tibetanščini reče Šine (tib. /zhi gnas/). Ker je eden od virov, vzrokov naših težav, eden od vzrokov vseh motenj, ki se porajajo v našem umu, to, da naš um ni osredotočen. In um običajno sploh ni miren, ves čas skače z ene ideje na drugo, z enega strahu na drugega, z ene želje na drugo.

Vidite, pravi način za udejanjanje Darme je točno v tem, kako ravnamo s svojim umom, in kako ravnamo s tistim, čemur smo vajeni reči »zunanje situacije«. Vse besede imajo seveda svojo lastno pomembnost, in vse tehnične točke [Darme] imajo svojo lastno pomembnost, a če ste velik učenjak in poznate veliko besedil in znate na pamet recitirati ves kanjur (tib. /bka' 'gyur/) in tanjur (tib. /bstan 'gyur/), a ne razumete, kako ga udejanjati, če se ne potrudite, da bi Darmo udejanjali v vsakem trenutku, ko deluje vaš um, potem je to nekoristno. Danes imamo vse informacije, vsa besedila, obstaja veliko knjig in podatkovne podpore, računalniki, CDji, zato ni tako pomembno, da se na pamet naučimo velike količine besedil, kakor je bilo to morda v preteklosti, a še vedno je izjemno pomembno, da vemo, kako ravnati s situacijami, s katerimi se soočamo. Ko sem živel v samostanu Sera, sem srečeval vsake vrste menihe, nekateri so bili veliki učenjaki in nekateri takoimenovani preprosti menihi; moram reči, da niso vedno veliki učenjaki tisti, ki kažejo najboljši primer. Seveda nimam absolutno nič proti učenosti, a zame učenost dobi smisel, ko jo pričnemo udejanjati v vsakdanjem življenju. Na Zahodu smo nagnjeni k temu, da velik pomen pripisujemo diplomam in podobnim akademskim stopnjam. Vendar pa mnogi visoki Lame nimajo nobene posebne akademske stopnje, a so čudoviti s svojim načinom razlaganja Darme. In ko razmišljam o tem, se spomnim na Lamo Yesheja ali Kjabdže Zopa Rinpočeja, ki res nimata izobrazbe Gešeja, na primer, a sta zelo spoštovana zaradi svojega načina razlaganja Darme, ki je preprosto čudovit, ker je udejanjen, ker je praktičen.

Ker vsak od vas napreduje po poti Darme, in ker ima vsak med vami željo, da bi se ji posvečal bolj in bolj, mislim, da se je pomembno osredotočiti na prakso in na to, kako jo udejanjiti, na to, kako spremeniti svoj um, veliko bolj kot pa na učenje besedil na pamet ali na to, da bi na primer porabili več mesecev za učenje tibetanščine. Če ima človek dovolj časa in energije za učenje tibetanščine, je to v redu. A mislim, da naj bi to bilo nekaj dodatnega, kot češnja na vrhu. Glavno osredotočenje je na način, kako se v svojem življenju soočamo s svojimi otroki, svojo ženo oziroma možem, svojim nadrejenim, in tako naprej. To je pomembno, ker v vseh teh situacijah ustvarjamo različne karme, ki bodo ustvarile našo prihodnost. In če govorimo o otrocih, gre za to, kako ravnamo z njimi in kako jim kažemo načela Darme, to jim bo pomagalo, da bodo ta načela sprejeli na dober način.

Takoj, ko smo poznani kot praktikant budizma, imamo tudi odgovornost v smislu tega, da drugi opazujejo, kako se obnašamo v svojem vsakdanjem življenju. Nikakor ne govorim o pretvarjanju, da smo nekaj, kar nismo, temveč o tem, da skušamo biti tisto, kar bi želeli biti. In ko se angažiramo na poti, pričakujemo – vsaj z menoj je tako – da bomo postajali boljši in boljši z vsako priložnostjo, ki jo imamo za prakticiranje. Vse drugo, vse ostale formalne prakse in obredi, so mišljeni za to, da vam pomagajo pri tem pristopu. A jedro življenja v Darmi, jedro naše prakse je obenem naša motivacija in način, kako jo udejanjamo vsakič, ko to lahko storimo.

Govoril sem o Šineju kot eni od pomembnih praks, in ko imamo dober dostop do Šineja, je pomembno, da svoj umirjeni um usmerimo na temo, kot je Praznina. Zato, da bi razvijali jasno razumevanje sveta, v katerem živimo, in da se ga ne bi oklepali, kot to počnemo večino časa. Kot vidite, osnova budizma ni v zapletenih praksah, Sadanah, temveč je dejansko v tem, kako na splošno ravnamo s pojavi, s katerimi se soočamo. Ponavljam, nikakor nisem nasprotnik obredov in študija, a mislim, da moramo relativizirati. Kdo bi to lahko dojemal kot precej nekonvencionalen način, saj se mnogo ljudi precej bolj zanaša na obrede in akademske študije, a iz izkušenj mnogih Svetih bitij se zdi, da je način, kako ravnamo s svojim umom trenutek za trenutkom, tisto, kar nam najbolj pomaga.

[Soočanje z ideologijami]

V zadnjem času, z dogodkom, ki se je pripetil v Ameriki, so nas zelo veliko spraševali (sollicité), mnogi ljudje so nas spraševali, kaj mislite o tem, in kako analizirate ta dogodek, in tako naprej, in v takšnih trenutkih se mora 'pokazati' Darma. Glede na to, kaj se dogaja po svetu ali kar bi se lahko zgodilo v prihodnjih mesecih ali letih, je bolj pomembno kot kdajkoli, da razvijamo stabilen um, skupaj z močno motivacijo Bodičite.
Bodičita (tib. /byang chub sems dpa'/) je veliko več kot samo sočutje, kakor to besedo pogosto prevajajo na Zahodu; Bodičito veliko bolje prevedemo kot Um prebujenja. To je stanje uma, ki na altruističen način misli na vsa čuteča bitja brez izjeme. In hkrati s tem, ko na vsa čuteča bitja mislimo na altruističen način, je tu še zelo globoka želja, da bi se zavzeli za razrešitev trpljenja vseh teh čutečih bitij. In to je zavezanost brez omejitev, brez meja v času in prostoru. Zelo pomembno je, da tega ne pozabimo, ker sicer v skladu z različnimi situacijami lahko nagibamo k razrednemu razlikovanju med človeškimi bitji. In ustvarjanje nekih kategorij med človeškimi bitji zelo preprosto pripelje to neke vrste ksenofobije, neke vrste rasizma proti drugi kategoriji. Dobra točka, ki jo razčistimo pri sebi, je razlikovanje med tem, kar ljudje kažejo, in med bitjem, zavestjo samo. Lahko se ne strinjamo in lahko pokažemo svoje nestrinjanje z določenim vedenjem, a to ne sme biti sodba o bitju. Če imate pred seboj fašista, se seveda lahko ne strinjate s fašizmom, a nikakor ne smete bitja izvzeti iz svojega sočutja. Ko torej pride čas, ko se moramo iz kakršnegakoli razloga soočiti z določeno ideologijo, moramo resnično poskušati najti protistrup proti ideologiji, na primer proti fašizmu, ne da bi sprejemali sovražne odločitve proti bitjem, ki so za njim.

To je mogoče udejanjati tudi v našem vsakdanjem življenju, ni treba govoriti samo o napadih talibanov ali kogarkoli; ko se soočimo z nekom, ki kaže zelo negativne vidike, lahko razumemo, da je to vidik uma, to ni pristni um, to ni pristna zavest, oseba tako ravna iz nevednosti, kaže nek vidik, tako da se lahko ne strinjamo z vidikom, a nikoli ne smemo priti do točke, ko bi sovražili neko bitje.

Če je pred vami nekdo, ki je zelo jezen, ki kaže sovraštvo ali kakršnokoli napačno ideologijo – z napačno mislim na primer nekaj, kar je proti človekovim pravicam – poskušajte zavzeti položaj v soočenju z ideologijo, ne da bi se morali spopadati z bitjem. To bi lahko udejanjali v mnogih različnih tipih situacij, kjer nagibamo k mešanju videza in bitja. Nagibamo k temu, da se borimo proti bitjem, kadar nam ni všeč tisto, kar kažejo, tisto, kar manifestirajo.

Pri soočenju s kakršnimikoli stvarmi, ki nam niso všeč, in predvsem danes s tem, kar se dogaja po svetu, bi morali vedno misliti na to, da nasilje ni nikoli način za reševanje nasilja. Gandhi je rekel, 'Oko za oko, in svet bo hitro slep.' Izjemno pomembno je, da meditiramo o takšnih stvareh, ker je jasno, da živimo v času degeneracije, in mnogi dogodki nam kažejo, da ne gremo v najboljšo smer. Zato nam mora biti kot praktikantom Darme zelo jasno, kako naj se odzivamo pri soočenju z različnimi situacijami.

V. Ali bi lahko podali nakj razlag o nekaterih vzporednicah, ki bi lahko obstajale med islamskim konceptom Džihada in budističnim konceptom bojevnikov Šambale;ker sem včasih razmišljal o tem, kako ti ljudje mislijo, da so zelo dobri, da služijo svojemu bogu, in da delajo najboljše z zelo dobro motivavijo, a delajo zelo slabe stvari.

O. V osnovi ne morem potegniti kakršnekoli vzporednice med Džihadom in bojevniki Šambale; ker sta zame predmet [dejanja] in način ravnanja diametralno nasprotna: razumem, da bi vzporednico lahko našli v moči motivacije, a predmet refleksije je povsem drug. Bojevniki Šambale nikoli ne delujejo proti nekemu bitju, proti resničnosti nekega bitja, njegovi zavesti, in samo za tiste med vami, ki veste nekaj o Šambali, to je samo način za boj proti negativnostim, kot bi lahko na primer videli nekatere srdite Bude, tako gre torej za boj proti negativnostim in ne proti bitjem. V osnovi se tisti, ki jim pravimo 'bojevniki' ali 'junaki za Osvoboditev', ali kakorkoli pač že, dejansko borijo za najboljše za vsa bitja, za spodbujaje svobode vseh bitij. Motivacija Džihada pa je podpiranje samo ene strani, njihove lastne strani. In tu je koncept, ki je zame nesprejemljiv: verjamejo, da več ko ubijejo človeških bitij, ki ne sledijo njihovi religiji, višji bo njihov položaj v nebesih. Torej predmet ni isti. Vendar pa bi se nekako lahko nekaj naučili iz tega. Ko vidimo način, kako se borijo za nek cilj, tudi če cilj ni pravi, se lahko vprašamo, do kakšne mere smo se mi pripravljeni boriti za svoje cilje. Koliko smo se pripravljeni zavzeti za Darmo v vsakdanjem življenju. Koliko smo pripravljeni svoje življenje živeti na način, ki bo v pomoč drugim. Tisti ljudje so pripravljeni umreti za svoje cilje, ali bi bili mi sposobni razmišljati o tem, da bi vse svoje življenje posvetiti dobremu drugih. Ko meditiramo o svoji motivaciji, o Bodičiti, je to nekaj, kar lahko vprašamo sami sebe: kako globoko sem pripravljen iti za dobro drugih?

V. Težave imam pri razločevanju bitij in njihovih dejanj.

O. Bitje je zavest, potencial. Na tej zavesti je veliko plasti, napačnih predstav, družbene vzgoje, napačnega razumevanja, ki povzroči, da se zavest večino časa odziva na neprimeren način.  V besedilih je rečeno, da je zavest jasna in vsevedna. Torej ima vsaka zavesto to kvaliteto jasnosti, a zaradi vseh karmičnih vzrokov, ki smo jih ustvarili, in zaradi vseh različnih napačnih predstav, ki jih imamo, nismo v stiku s to jasnostjo. Torej se odzivamo iz svojega ega, vseh teh raznih napačnih predstav. To je nekaj, kar moramo razumeti, ko vidimo nekoga, ki se odziva. Ni nam treba niti gledati drugih, lahko si ogledamo svoj lastni odziv, na primer, ko se razjezimo. Lahko meditiramo o tem: kaj se je v resnici razjezilo? Ali je to moja resnična temeljna narava Bude, ki se je razjezila? Ali pa je ves ta splet napačnih predstav in čustev tisto, kar se je odzvalo? In mislim, da imate odgovor. Tako se torej lahko vprašamo isto, ko vidimo nekoga drugega, ki se razjezi: ta oseba se je, tako kot mi sami, razjezila zaradi napačnih predstav, nerazumevanja, torej lahko najdemo način za odzivanje ob soočenju s tem nerazumevanjem, a brez reakcije proti bitju, ki je za njim. Torej bi lahko rekel: 'Ni mi všeč jeza', ne pa: 'Ni mi všeč to bitje'. Če ravnamo tako, lahko obenem delamo na svojih lastnih napačnih predstavah, in lahko se izognemo temu, da bi s svojimi čustvi naskočili nekoga drugega.

V. Če si samo predstavljam, da bi nekdo napadel moje otroke, vem, kako bi se obnašal, a ne vem, ali bi bil to pravi način obnašanja ... ;-)

O. Tudi v takšnih primerih moramo razlikovati dejanje, način, na katerega se odzovemo, in motivacijo za to. S pravo motivacijo se ne bomo nikdar spustili v škodljiva dejanja. Vendar pa to obenem ne pomeni, da se nam ne bo treba boriti za to, da bi pomagali drugim. Če rečem 'borili', je očitno, da če nekdo poskuša napasti vaše otroke, se razume, da moramo storiti vse, kar je potrebno storiti, da zavarujemo dobro otrok. A to moramo storiti s pravo motivacijo. Prava motivacija je v tem, kakšna čustva imamo v odnosu tako do napadalca kot do otrok. Na kratko bi lahko rekli, da je meja naših dejanj življenje [ne ubijajmo]. Če ste dobri v boju, lahko skušate življenja svojih otrok rešiti z bojem, a meja mora biti življenje – osebe, ki napada. Ne moremo delati za dobro tako, da ubijamo, ničesar ni, kar bi lahko upravičilo ubijanje.
To je zapletena tema, ker obenem vključuje tako naša čustva kot tudi celo kopico navezanosti, in ker večino časa nimamo pravega pogleda na vzroke in pogoje, je težko najti pravi način za soočenje s takšnimi situacijami. Zato se je mnogo bolje pripraviti s kolikor mogoče pogostim meditiranjem o čustvih, motivaciji, soodvisnosti pojavov, da bi se lahko kasneje soočili z vsako vrsto situacije.

V. Koliko to vpliva na človekovo karmo, če postopaš z dobro motivacijo, a moraš škodovati nekomu, da preprečiš slabe stvari?

O. Motivacija je prva pri vsem. Morda poznate zgodbo Bodisatve, ki je moral ubiti nekoga, da je rešil čoln. Poznate to zgodbo? Vsekakor pa lahko rečemo, da je ubijanje negativno. Vendar pa je v zgodbi o tem Bodisatvi rečeno, da je ubil enega človeka, ki je bil pripravljen ubiti 500 potnikov ...

V. Ali je prevzel karmo tega človeka, ki je hotel ubiti druge?

O. Lahko se vprašamo: zakaj je hotel ubiti tega človeka? Ni ga ubil zato, da bi rešil 500 ljudi. Hotel ga je ubiti zato, da bi preprečil, da bi si ta človek nabral 500 umorov. To je malce drugače, ker ne moremo se izogniti temu, [da] bitja [doletijo rezultati] vzrokov, ki so jih ustvarili. Če je nekdo ustvaril karmo, da bo ubit, bo ubit, ne glede na to, kaj vse poskusimo. A če nekdo hoče ubijati, želja po ubijanju ni karmično pogojena, temveč se po svoji svobodni volji odločimo, da bomo ubijali. Torej lahko delamo na tem. Pri tej zgodbi mnogi mislijo, da je Bodisatva ubil tega človeka zato, da bi rešil življenja 500 ljudi, a to ni res. Ubil ga je zato, da bi mu preprečil, da bi si nabral 500 umorov. Seveda lahko rečemo, da je zato, ker je ubil enega človeka, zbral negativno karmo umora enega človeka. Vendar pa je bila njegova motivacija tako čista, in dejanje je bilo tako zelo usmerjeno v dobro tega bitja, da je bil negativni vidik prekrit s pravo motivacijo.
Če torej moramo preprečiti, da bi se nekaj zgodilo, moramo hitro analizirati, zakaj to delamo, in dejanje storiti pravo motivacijo. Če morate udariti nekoga zato, da bi rešili nekoga drugega, bi rekel, da v tem ni nobene negativnosti, ker je motivacija pravilna. In celo če bi bila majhna negativnost iz samega dejstva udarca, bi jo prekrila prava motivacija – če je motivacija prava.
Kajti v teh zgodbi je bil Bodisatva, ki je ubil človeka, lahko prepričan o tem, kaj dela, ker je imel Bodičito, ne samo okus ali idejo Bodičite, temveč udejanjenje Bodičite, torej je bila njegova motivacija resnično dobra. Torej ni dejanje tisto, ki je pomembno, temveč tisto, kar je za dejanjem [motivacija]. In če se boste nekega dne morali boriti, če se borite za nekaj, kar je resnično motivirano z Bodičito, bi rekel, da to ne ustvarja negativne karme. In šel bi še dlje in rekel, da je v zaobljubah Bodisatev jasno rečeno, da se ne smemo izogibati delovanju na takšen srdit način, če je to za resnično korist več čutečih bitij. Ne moremo se skrivati za idealom Bodisatve in reči 'Nisem nasilen in ne morem storiti ničesar nasilnega!' – kar se zdi nasilno [že samo na sebi]. Nasilje zame ni v gibu, temveč v motivaciji. So ljudje, ki so na videz zelo mirni, a so izjemno nasilni v besedah, v vedenju, in so drugi ljudje, ki se zdijo neotesani in grobi, a imajo dobro motivacijo. Razumete?
Pomislite na srdita božanstva; če na primer vzamete Mahakalo, je emanacija Čenreziga, ki je utelešenje sočutja, a vendarle je Mahakala strašljiv, naslikan z ogrlico iz odsekanih glav; in tako naprej. Srditi vidik ne pomeni jezne motivacije. Ločiti moramo med tem, kar vidimo, in tistim, kar je zadaj.

V. Ali vi osebno mislite, da bo prišlo do tretje svetovne vojne?

O. Na kratko lahko rečemo, da moramo moliti za svetovni mir, ker se bo zgodilo tisto, kar je [karmično] ustvarila večina ljudi. Ne glede na to, ali bo tretja svetovna vojna ali ne, se zdi, da bo prihodnost manj mirna, brez kakršnih koli čustev moramo moliti, kolikor lahko. Moliti moramo za dve stvari, ena je, da bi bili sposobni pomagati v kakršni koli situaciji, in druga, da upamo na mirno situacijo. Če dobro razumemo zakon vzroka in posledice, ni razloga, da bi bili optimistični ali pesimistični, temveč lahko samo počakamo in vidimo, kaj se zgodi v zunanjem svetu, in hkrati znotraj duhovno rastemo. Ne moremo nekako spremeniti tistega, kar je ustvarilo veliko število bitij, a lahko spremenimo sami sebe znotraj, in ker sami sebe spreminjamo znotraj, imamo lahko vpliv na svojo okolico.

Želim vam dober večer in če imate možnost, bo jutri učenje o dvanajstih soodvisnih členih.