Danes zvečer bomo govorili o šestem poglavju Šantidevove Bodhisattvacharyavatare, ki govori o potrpljenju in predvsem o tem, kako razviti protistrup proti jezi in kako ukrepati proti različnim možnostim za porajanje jeze in sovraštva – namreč z razvijanjem potrpljenja.
     Bodhisattvacharyavatara Arje Šantideve je besedilo, napisano v 8. stoletju, a je vendarle zelo aktualno besedilo, katerega vsebina nam tudi dandanes pomaga razvijati in spodbujati najboljše v našem umu. Celotno besedilo govori o osnovnih idejah poti mahajana budizma, namreč da mora biti, potem ko smo se odločili, da bomo hodili po tej poti, ves naš čas, ves naš napor, ves naš um posvečen temu, kako pomagati drugim bitjem, kako najti poti, da bi bili drugim bitjem koristni.
Na tej poti je izjemno pomembno, da dajemo poudarek dvema glavnima učenjema: eno je tisto, čemur pravimo Bodičita, 'Um Prebujenja', drugo pa je šest Paramit, 'šest Popolnosti'. Ena od šestih Paramit je potrpežljivost.
     To je učenje, ki je popolnoma sodobno, kajti v vseh teh stoletjih od Budovega časa, od Šantidevovega časa, se je v naši družbi sicer spremenilo mnogo stvari – različne novosti v tehnologiji -, toda ena stvar se ni spremenila, in to je naš um in to, kako naš um deluje, kako naš um poraja svoje različne vidike, pa naj bodo to pozitivni ali negativni vidiki. To je razlog, da je Budova Darma izjemno aktualno in živo učenje, saj se ukvarja s tem, kako deluje um človeškega bitja, ali kateregakoli bitja. Ne govori o zunanjih vidikih, avtomobilu, hiši, tehnologiji, temveč o notranjosti, o temeljnih vidikih, o tem, kaj smo in kaj lahko postanemo.
     Kdo bi lahko vprašal, zakaj sem za danes zvečer izbral besedilo, ki govori ravno o potrpljenju in o različnih načinih, kako uporabiti specifične protistrupe proti jezi; to je zato, ker se zdi, da nam to v vsakdanjem življenju najbolj manjka. Če si pogledamo svoje vsakdanje življenje – na splošno rečeno, seveda, ne individualno, saj ima vsak lahko svoje lastne probleme in urnik – je večino časa (to lahko vidim v svojem lastnem življenju) toliko dejavnikov, pogojev in ljudi, da je precej težko ohraniti miren um. Izjemno težko je ohraniti osredotočen um, um, ki se bo zmožen osredotočiti na nek predmet ali temo ali projekt na umirjen način.
     Iz življenja v življenje, in celo če ne omenjamo prejšnjih življenj, v tem enem življenju, imamo navado, da pustimo, da naš um deluje precej divje, brez prevelikega nadzora; in če si izberemo samo preprosto meditacijo in poskušamo eno minuto opazovati svoj um, brez posebne metode, bomo videli, da naš um preskakuje s teme na temo, z enega predmeta na drugega. In če se odločimo, da bomo razmišljali o nekem projektu, ali če želimo rešiti nek problem, bomo začeli razmišljati o tej temi ali problemu, in nato bomo pomislili na primer na davke, ki jih moramo plačati, in potem se bomo vrnili k svoji temi, in potem bomo pomislili na nakupe, ki jih moramo opraviti, in potem se bomo vrnili k svoji temi – na ta način bomo skakali s teme na temo. In zato je za nas težko reševati svoje probleme, ker smo jih torej nezmožni opazovati dovolj dolgo, se dovolj poglobiti vanje, da bi res lahko neposredno in jasno zaznali rešitev.
Ta težava pri osredotočanju na eno temo in iskanju rešitve za vse razne majhne probleme, razne majhne projekte, ki jih imamo, rada povzroča neko vrsto frustracije v nas, ki se združuje z drugimi majhnimi frustracijami, in vse to skupaj povzroča tisto, čemur običajno pravimo stres: nezmožnost obvladovanja vseh različnih vidikov našega življenja, našega dela, in iz te vrste stresa nato – če obstaja nekaj, kar pride od zunaj in nas malce vznemiri - nagibamo k temu, da se odzivamo na neprimeren način. Ta neprimerni način ima za izvor ali posledico večinoma agresivnost ali majhno živčnost, pa vse do jeze, in bi se lahko končal v sovraštvu.
    Če razumemo, kako deluje Karma , in če razumemo, kako naš um ustvarja pozitivne in negativne vrste energije, bomo vedeli, da že ena sama sekunda jeze ustvari izjemno negativen karmični odtis. Zato Šantideva začne to poglavje o potrpežljivosti z besedami:

06.001. Kakršnakoli ugodna dejanja, kot na primer čaščenje Bud in velikodušnost, ki smo jih zbrali v tisoč eonih, bodo vsa uničena v enem trenutku jeze.

     Ta večer ne moremo iti skozi vse poglavje, ker vsebuje 134 kitic, a poskušali bomo iti skozi različne ideje, o katerih človek lahko meditira, zato da bi se uril v potrpežljivosti in jo razvijal. Celotno Šantidevovo besedilo je sestavljeno iz idej in komentarjev, o katerih človek lahko meditira in ki si jih lahko vzamemo za temo meditacije, da bi razvijali in povečevali določene vrline in popolnosti v sebi; in v tem poglavju gre za razvijanje in povečevanje Popolnosti potrpljenja.
Celotna Bodhisattvacharyavatara ni besedilo (razen zadnjega poglavja o modrosti), ki bi zgolj naštevalo točke, ni, kot bi temu lahko rekli, sholastično besedilo, temveč popolnoma vključuje to, kako bi si v vsakdanjem življenju lahko zastavljali vprašanja - v tem primeru o jezi, o tem, kako ne spoštujemo drugih, in nekaj drugih primerov. To je besedilo, ki ga lahko beremo enako, kot če bi se pogovarjali sami s sabo.
     Večina kitic so vprašanja, ki bi jih lahko zastavili sami sebi, ko razumemo, ko prepoznamo, da smo v sebi porodili jezo ali agresivnost. Predpostavlja, da smo že začeli malce delati na svojem umu, malce delati v svojih mislih, kar pomeni, da se začnemo zavedati, kaj mislimo. Kot sem rekel, večino časa preskakujemo z ene teme na drugo, in na koncu ene minute se morda ne spominjamo več polovice vseh tem, ki smo se jih dotaknili. To je zato, ker ne posvečamo pozornosti temu, kar se dogaja znotraj nas. In to je tudi vzrok, da končamo v jezi: preden se pojavi jeza, so znamenja, majhni namigi, ki bi nas morali pripraviti do tega, da bi se odzvali in da bi si lahko rekli: 'Hej, tukaj postajam malce nezadovoljen, in obstaja majhna razdraženost, in če pustim, da bo šla ta razdraženost malo dlje, se lahko pojavi jeza.'
To tudi zahteva, da imamo željo, da bi opravljali delo v svojem umu. To je pomembna točka, saj je na Zahodu pogosto, da nam, ko govorimo o določenem nadzoru nad svojim umom, ta beseda ali ideja 'nadzora', 'nadziranja' daje negativen občutek, in zato imamo včasih nekaj težav, če si hočemo dopovedati, da moramo skušati nadzirati svoj um. Mnogi ljudje mislijo, da jim bo nadziranje lastnega uma preprečilo, da bi bili spontani, in da jim bo to preprečilo svobodo mišljenja.
A v okviru budizma je ideja nadzora ravno nasprotno: namesto da bi svoj um zapirali z določeno vrsto 'nadzora' (kakor imamo idejo), je to prejkone nekaj, kar bo osvobodilo naš um; ker je večino časa tok stotin misli tisti, ki nas nadzira na mogo hujši način, ker ne moremo svojega uma usmeriti tja, kamor želimo. A če izvajamo določen nadzor (z budističnega stališča) nad svojim umom, potem bomo postali zmožni usmerjati um na predmet ali temo, kamor želimo, da bi šel. Koncept nadzora v budizmu je torej, da namesto ograjevanja uma ali zapiranja nas samih ničesar ne izgubimo, temveč da nam vrne določeno svobodo.
     Ko enkrat to razumemo, in ko razumemo, kakšno korist lahko imamo od nadzora, ki ga lahko izvajamo nad svojim umom in svojimi mentalnimi procesi, se odločimo, da bomo postali pozorni na to, kar se dogaja v našem umu. Kajti samo če se pričnemo zavedati, kaj se dogaja v našem umu, bomo sposobni prepoznati, da je ta ali ona točka v našem umu precej dobra, in da je ta ali ona točka precej negativna in bi bilo zato bolje, če bi se je v svojem umu  izognili. Obstaja proces, ki se pogosto odvija v našem umu in ki mu pravim proces 'snežne kepe': začnemo s preprostim primerom ali situacijo, ki nam bo na primer povzročila majhno razdraženost. To je tako, kot če pustimo snežno kepo, da se vali po klancu navzdol. Dlje ko se bo kotalila, večja bo postajala. Tako torej iz majhne razdraženosti, ki se bo srečala z nekaterimi drugimi dejavniki, lahko končamo z neko vrsto jeze. S tem, da se začnemo zavedati, z razvijanjem pozornosti v svojem umu, bomo sposobni razločiti že najmanjši znak, ali prvi znak te razdraženosti – in lahko bomo pričeli ukrepati proti njej.
To je ena od prvih nalog, ki jih lahko pričnemo razvijati, namreč to, kako se pričeti zavedati svojega uma. Obstaja določeno število meditacij, ki jih lahko izvajamo in razvijamo za to, da bi postali pozorni na to, kar se dogaja v našem umu. Izjemno pomembno je, da v svojem življenju vsak dan vzpostavimo nekaj majhnih trenutkov meditacije - ne nujno meditacije, ki bi sledila kaki tehniki, temveč nekaj trenutkov, v katerih bomo opazovali, kaj se dogaja v našem umu. In tudi ni potrebno, da bi uporabljali sedečo meditacijo, le da v različnih trenutkih vsakdanjega življenja skušamo opazovati, kako deluje naš um, in skušamo v svojem umu prepoznati, katere vrste dejavnik obstaja v tem ali onem trenutku: je to navezanost, je to velikodušnost, je to sočutje, je to razdraženost, je to ljubosumje? – Samo to, da lahko opazujemo in prepoznavamo, kaj se dogaja.
     Ko smo enkrat bolj ali manj sposobni prepoznati, kaj se dogaja v našem umu, in ko znamo poimenovati njegove različne vidike, lahko vidimo, da nekatere lahko takorekoč prosto spustimo, za nekatere med njimi pa moramo uporabiti nek protistrup. Šantideva opisuje vse nevarnosti, ki izvirajo iz jeze, in vse negativnosti, ustvarjene že z eno samo sekundo jeze – kar daje dodatno moč naši želji, da bi zaustavili to jezo.
     Celo če ne gremo preveč v podrobnosti v zvezi s karmo in negativnimi karmičnimi odtisi, ki jih jeza lahko zapusti v naši zavesti, lahko preprosto analiziramo, kaj jeza povzroča: pomanjkanje nadzora, ki povzroča, tisto, kar včasih rečemo ali naredimo, ko smo pod nadzorom jeze, veliko stvari, ki jih kasneje lahko obžalujemo. Posledice jeze lahko vidimo v svojem vsakdanjem življenju, v svoji družini ali v službi, če smo iz jeze rekli kaj, kar bi lahko prizadelo druge. Tako torej lahko preprosto razumemo nujnost in potrebo tega, da nad njo izvajamo določen nadzor.
Ko smo ustvarili to sposobnost opazovanja uma, nam to daje priložnost, da precej natančno opazujemo različne vzroke te jeze, n.pr. v nekem trenutku dneva lahko ugotovimo, da smo jezni že deset minut, in vprašali se bomo, zakaj smo jezni, skušali bomo analizirati vzroke te jeze in si zastavili določeno število vprašanj, na primer 'Zakaj sem jezen?' – ker včasih lahko postanemo jezni, ne da res vedeli, zakaj. In nato 'Ali je ta razlog dober vzrok za takšno reakcijo?', in 'Ali je ta reakcija primerna?', in 'Ali mi ta vrsta reakcije pomaga rešiti situacijo, v kateri sem?' – določeno število vprašanj, ki nam bodo pomagala razumeti, kako se odzivamo. Večino časa ne opravimo niti te 'analize po jezi', zato se naša navada, da postajamo jezni, utrjuje, ne da bi sploh dali kak namig, da to ni primerno, in da bi prišli na idejo, kako bi jo zaustavili, preden bi pridobila določeno mero pomembnosti [v umu].
     V naši zahodni psihologiji je pogosto rečeno, da jeze ne smemo potlačevati. Pogosto se govori, da je jezo, takoj ko se pojavi, treba izraziti, sicer to ne bo dobro za naš um. To je ideja, ki v budizmu nima smisla, iz dveh razlogov. Prvič, če nekemu dejavniku uma dovolimo, da se izrazi, to pomeni, da temu dejavniku uma damo moč. Če ne opazujemo svojih umskih procesov in nikdar ne poskušamo izvajati nadzora nad katerim od dejavnikov uma, kot je na primer jeza, dovolimo, da se razvije ta navada. In bolj ko tej navadi dovoljujemo, da se svobodno izraža, bolj sproščena bo v naši osebnosti.
     Na drugi strani je res, da dokler imamo v sebi jezo in če ne storimo nič drugega kot to, da jo zanikamo, to lahko povzroči zelo zagrenjeno ali zelo težko situacijo v nas. Zato moramo najti vmesno rešitev med tem, da ne dovolimo jezi, da bi eksplodirala tako svobodno, kot bi želela, in da hkrati ne da bi zgolj zanikali njenega obstoja. Rešitev je v analizi jeze. Ker ko enkrat prepoznamo, da je v našem umu jeza, da se je že razvila, ali je na točki, ko se bo razvila – če jo pravilno analizirate z zastavljanjem vseh malih vprašanj, o katerih smo govorili prej - od kod je prišla, kako je prišla, ali je vzrok v primernem razmerju z odzivom, in tako naprej, s to analizo – za katero ni treba, da je dolga, a je vseeno dovolj dolga, da se jeza dejansko sama raztopi. Poskusite naslednjič, ko boste v sebi prepoznali jezo, in videli boste, da je to učinkovito. Skušajte se za nekaj sekund odklopiti od te jeze, in namesto da bi bili ta jeza, da bi živeli znotraj te jeze, jo skušajte pogledati, kot bi bili majhen korak stran, če vam je to všeč, in jo analizirajte. Ne glejte je kot nekaj, kar živite, v čemer ste, temveč kot nekaj, kar se je zgodilo znotraj vas – in jo analizirajte. Ob koncu analize bo jeza morda razgrajena. Prvič, ker če ste se dovolj dobro osredotočili na analizo, ne boste zanjo našli pravega vzroka, pravega izvora, kajti večina jez pride iz stvari, na katere ni potrebno reagirati tako; in drugič, ker se naš um ne more dobro osredotočiti na eno stvar. Tako je torej ponavadi, ko postanete jezni, to zato, ker ste osredotočili svoj um na vzrok te jeze; a če osredotočite svoj um na analizo jeze, niste več v tem vzroku. To je tako kot pecivo, sufle, nekaj, kar je postalo veliko, in potem čez nekaj časa, če ne gledate pozorno, preprosto pade vase. Jeza v nas počne isto.
     Da bi lahko opravljali to delo na svojem umu, lahko razlikujemo dva trenutka: eden od njiju je sedeča meditacija. Opravimo lahko na primer kratko sedečo meditacijo zjutraj in zvečer, poleg redne prakse, ki jo morda že izvajate, in vzamemo za analizo 'jezo' in vse različne trenutke, v katerih pred to jezo običajno pride določena vrsta razdraženosti. Umirjeno, na primer na svoji blazini, si skušajte v spomin priklicati nekaj situacij, in običajno jih je kar nekaj, v katerih ste izgubili nadzor, in skušajte s hladnim umom analizirati, kako se je to zgodilo, zakaj se je zgodilo in ali je bilo resnično koristno, da ste reagirali na tak način.
     Drugi pomembni trenutek, v katerem lahko opravljamo takšno delo na jezi in potrpežljivosti, je 'na licu mesta', v situaciji, v kateri se bo jeza pojavila. Na začetku prakse boste to opravilo najverjetneje začeli po jezi. Ko se je torej jeza pojavila, boste spoznali, da ste bili jezni, in nato lahko opravite majhno analizo, 'post-jezno'.Če ste običajno jezni deset mint, preden se spet umirite, in če boste to meditacijo izvajali zjutraj in zvečer, če navadite svoj um, da se bo odzval, ko se bo v njem dogodila jeza, bo to kmalu samo še devet minut in petdeset sekund, po katerih boste spoznali, da vas je jeza spet popadla, in boste izvedli kratko analizo. Pomembno je, da vsakič, ko ugotovite, da ste izgubili potrpljenje, opravite kratko analizo o tem. Ker bo to dalo vašemu umu navado, da bo prepoznaval jezo, da jo bo analiziral, in da bo končno razumel, da ni bilo potrebno reagirati tako. In da boste sami sebi dali neke vrste zavezo, da boste naslednjič res poskusili ujeti jezo, preden se dogodi. Očitno to ni proces, ki bi zahteval samo toliko časa, kot traja tlesk s prsti; dejansko je potrebnega nekaj časa, preden pridemo od desetih minut jeze na nekaj sekund, preden se pojavi jeza, ko boste lahko ujeli razdraženost, ki pride pred jezo.
     Kakor vidimo tukaj, to delo, ki ga lahko opravljamo, ne zahteva nobenih določenih študij, ali let študija na samostanski univerzi, temveč je očitno nekaj, kar vsak od nas lahko uporablja v svojem vsakdanjem življenju. Nobene potrebe ni po posebnih okoliščinah, da bi lahko opravljali to delo, to analiziranje in delo v zvezi z jezo. Če imate avto, boste vedeli, kako preprosto je izgubiti potrpljenje, in v mnogih okoliščinah, brez koristnih razlogov in brez pravega vzroka. Rad vzamem za primer parkirno mesto, in tisti, ki so zadnjič prišli na učenje, ga verjetno že poznajo; v trenutku, ko ste v svojem avtu in že dolgo iščete parkirno mesto, in zavijate okrog in okrog in okrog, gledate na uro in že zamujate, in nato končno pridete do prostega prostora, usmerite avto, a vam ravno v trenutku, ko pridete do njega, drug voznik pred vami zasede ta prostor. To je trenutek, ko običajno kar eksplodiramo in najdemo vzdevke za osebo, ki je zasedla parkirni prostor. A odslej vsakič ko se to zgodi, že potem, ko ste osebo obkladali z vzdevki, ali pa v trenutku, ko se to zgodi pred vami, skušajte razmišljati o upravičenosti jeznega odziva. Skušajte se vprašati, zakaj se jezite. Običajno osebo gledamo kot tatu, ker nam je vzela naš prostor. Toda ali je to res naš prostor? Ali je bil ta prostor posvečen meni na tak način, da se moram razjeziti, ker je nekdo prišel in si ga prilastil? In tako naprej. To je proces, ki ga očitno lahko začnemo uveljavljati v vsaki situaciji svojega vsakdanjega življenja.
V besedilu je kitica, ki se neposredno nanaša na to in je resnično lahko predmet meditacije. Šantideva je napisal:

06.093 Ko se njihovi peščeni gradovi sesujejo, otroci tulijo od obupa, in enako je, ko moja hvala in ugled nazadujeta, moj um postane kot majhen otrok.

     V tistem času seveda ni bilo zgodbe o parkirnem mestu, in ni bila usmerjena na enak način, a kaže, da se nekako odzivamo na isti način, na način, ki ni ustrezen glede na situacijo. V tej kitici otrok peščenemu gradu daje neko pomembnost, ki je ta grad nima, in če je uničen iz kakršnegakoli razloga, pride do pretiranega odziva, do močnega čustva, ki se pojavi; in v mnogih situacijah, ki zadevajo stanje našega uma, se odzivamo na enak način. Iz majhnega dogodka, nekdo nam na primer reče eno besedo, ki si jo narobe razlagamo, ali iz ene pripombe pri nas nastane pretiran odziv. Zato je torej pomembno, da zjutraj in zvečer opravljamo to meditacijo o tem, kako se običajno odzivamo, in kako naj bi se odzivali v različnih situacijah, da bi svojemu umu dali močno navado, da se v vsakdanjih situacijah ne bi odzival pretirano.
Ne gre vedno za parkirni prostor, toda v mnogih situacijah v vsakdanjem življenju, kakor je pokazal Šantideva v tem primeru, v nečem, kar je povezano z nami samimi, s tem, kako vidimo sami sebe, kako razumemo sami sebe, kakšno pomembnost pripisujemo sami sebi – in ko je v igri majhna kritika nas samih ali tega, kar počnemo, ustvarimo to vrsto močnega odziva, ki se lahko pokaže kot jeza, ali agresivnost, ali karkoli pač že. V skladu s tem moramo iti skozi analizo, kako dojemamo sami sebe, in kako bi morali razumeti s ponižnostjo, kaj smo v svojem okolju, in ne poveličevati svoje situacije.
     V osnovi je to tisto, kar sem hotel povedati o našem stanju uma v soočanju z negativnim umskim dejavnikom jeze, in o potrebi po razvijanju potrpljenja. Ozrimo se malo nazaj, kaj je pomembno storiti. Prvič je zelo pomembno, da pričnemo uveljavljati način analiziranja našega uma, da se zavedamo, kaj se dogaja v našem umu. In zato, da to storimo, si moramo vzeti malce časa v različnih trenutkih dneva, da se vprašamo, kaj se dogaja. Ko se  zavemo, kateri umski dejavnik prepoznavamo, lahko uporabimo ustrezni protistrup zanj. V primeru jeze ali razdraženosti bomo skušali razvijati potrpljenje. To potrpljenje je mogoče razvijati na različne načine, in eden od njih je analiza vzrokov te jeze, in način, da razčlenimo pogoje jeze. Kot sem rekel, če osredotočimo um na to analizo različnih pogojev, ki so nas privedli do tega, da smo razvili jezo, bo jeza sama izgubila energijo, svojo moč, in se bo na koncu sesula sama od sebe.
Drug način za ukrepanje proti razvoju jeze so vse vrste meditacije, povezane z odsotnostjo sebi lastnega obstoja pojavov – to je razloženo v devetem poglavju Bodhisattvacharyavatare. Samo na kratko, zato da razumemo, da so vsi pojavi, s katerimi pridemo v stik, proizvodi naše karme, da so ustvarjeni iz vseh različnih vzrokov in pogojev, ki smo jih zbrali iz preteklih življenj in iz tega življenja. S tega vidika bi morali na svojo okolico pogledati z drugega gledišča – ne kot na nekaj tako konkretnega in tako resničnega, kot se nam zdi večino časa, temveč z idejo, da morda ni tako zelo resnična in da imamo morda običajno napačen pogled glede njene resnične narave.
     Tretji način za ukrepanje proti jezi in razvijanje potrpljenja je razvijanje vseh različnih vidikov tega, čemur pravimo Bodičita. Bodičita se na zahodu pogosto prevaja kot sočutje, a z mojega stališča je to nekoliko omejujoče, ker že imamo definicijo, kaj naj bi bilo 'sočutje' v skladu z judovsko-krščansko tradicijo. V tibetanski tradiciji se 'Bodičita' prevaja kot 'Um Prebujenja'; ta ideja o odpiranju našega uma v dovoljšnji meri, da lahko zaobseže vsa čuteča bitja brez vsake izjeme, bolje ustreza tistemu, čemur pravimo 'Bodičita', kot pa samo besedi 'sočutje'. Z razvijanjem tega odnosa zaobseganja vseh čutečih bitij, z razvijanjem te osebne globoke notranje želje, da bi pomagali vsem drugim čutečim bitjem, in z opazovanjem vseh različnih načinov v našem življenju, kako lahko pridemo do tega cilja, da bi pomagali kolikor mogoče mnogim čutečim bitjem, nam to zelo pomaga pri razvijanju potrpljenja, ker v mnogih situacijah ljudje okoli nas postopajo na način, ki ga sprejemamo neposredno, brez analize. To v nas pogosto sproži odziv jezne vrste.
     Nekaj, kar zelo pomaga, da se ne odzovemo pretirano na to, kar nekdo reče ali stori, je to, da ločimo obnašanje od ljudi, torej to, kako ljudje ravnajo, in bitje samo, zavest, ki je za njim. To dvoje ni isto, v tem smislu, da je tu bitje, in zaradi nevednosti, zaradi določene količine motečih dejavnikov uma se bo to bitje včasih odzvalo na negativen način. Če ne opravimo tega ločevanja, potem v primeru, da nekdo ravna na slab način, rečemo: odklanjam to osebo, ta oseba je slaba oseba. In iz takega odnosa, iz takega načina odzivanja proti nekemu bitju bo na koncu zrasla jeza. Če pa razumemo, da obnašanje ni pravilno, a bitje še vedno ohranjamo v okviru sočutja, ker razumemo, da je to bitje zavedeno zaradi nevednosti in svojih lastnih zablod, bomo mnogo laže razorožili jezo, ki bi se sicer pojavila.
Tako torej, kadarkoli ste soočeni s kom, ki se do vas odziva agresivno ali na grd način, ali na način, ki bi ga lahko imenovali grdega, ali na ljubosumen način, ali kakorkoli, vedno skušajte ohranjati to razumevanje, da je tu zavest, in ta zavest je v zablodi, v nevednosti, in lahko reagira na tak način – razlikujte obnašanje od bitja samega. To je izjemno pomembno, posebno za tiste med vami, ki ste vzeli zaobljube Bodisatev, ali ki pričakujete, da boste vzeli zaobljube Bodisatev, posebno še pred kakšno visoko Tantrično iniciacijo, a tudi izven kakršnekoli Tantrične iniciacije. Ker ena od teh zaobljub Bodisatev zadeva tudi dejstvo, da imamo vsa čuteča bitja brez izjeme ves čas v okviru svojega sočutja. Če torej za nekaj trenutkov eno bitje izvzamemo iz svojega sočuta, prekršimo to zaobljubo. Da ne bi prekršili te zaobljube, in da bi vsa čuteča bitja ohranjali v okviru svojega polja Bodičite, v okviru svoje želje, da bi jim pomagali, je pomembno, da ne začnemo kritizirati ali soditi ali odklanjati enega bitja; in da bi to lahko storili, moramo razločiti nekaj, kar nam ni všeč – obnašanje nekaterih bitij – od bitja samega, od zavesti, ki je zadaj.
Navsezadnje obstajata dve situaciji, v katerih bomo izgubili potrpljenje: prvo je pred bitji, in drugo je pred predmeti. Če dobro razumemo karmo, če razumemo, kako zakon vzroka in posledice ustvarja naše okolje, lahko razumemo tudi to, da se predmeti in pojavi porajajo iz naše lastne karme, iz vseh različnih vzrokov, ki smo jih ustvarili v preteklosti. Če smo torej danes soočeni s situacijo – moramo čakati na avtobus, ki zamuja, izgubimo svoj parkirni prostor, ne moremo dobiti čokoladne torte, ki smo jo pričakovali, ali s kakršnokoli drugo situacijo –, moramo razumeti, da je to rezultat naše lastne karme. Če bi naj bili nezadovoljni z nečim ali nekom, bi bilo tako, kot če bi bili nezadovoljni sami s sabo, na nek način. Kar se torej tiče predmetov, se zdi precej nekoristno, da bi se na negativen način odzivali na predmete, če razumemo, da so ti predmeti zavzeli prostor v našem okolju zaradi naše lastne ustvarjene karme. In drugič, kar se tiče bitij - in to je to, kar sem razlagal prej -; če smo soočeni z negativnimi odzivi nekaterih bitij, bi morali, namesto da izgubimo potrpljenje in postanemo jezni, razumeti, da takšen odziv, takšno obnašanje izvira iz nevednosti, iz zablod tega določenega bitja. Če to dobro razumemo, ne bomo izgubili potrpljenja, temveč bo to povečalo naše lastno sočutje, naš altruistični odnos do takšnih bitij. Zakaj? Ker če bo takšno bitje, ki je v zablodi zaradi različnih okoliščin, pod vplivom nevednosti,  s svojim odnosom zase ustvarilo določene negativnosti, in če mi ob soočenju z nekom, ki že sam ustvarja veliko negativnost zase samega oziroma samo, ustvarimo še več negativnosti, pri tem vsi izgubljajo. Če pa pravilno razumete položaj, in če ob soočenju z negativnostjo, ki jo nekdo ustvari, sami ustvarite več sočutja, bolj ljubeč odnos, ne ustvarjate negativnosti zase, in morda boste drugi osebi pomagali, da se bo pomirila, da bo položaj razumela na drugačen način in ne bo ustvarjala še več negativnosti.
     Če želite najti več tem za meditacijo, in če želite poglobiti svoje razumevanje tega, kako potrebno je delati proti jezi in za razvijanje potrpljenja, vam priporočam branje Bodhisattvacharyavatare (dob. 'Vstop na pot Bodisatev), katere avtor je Šantideva.

     In preden zaključimo današnje srečanje, imate morda kaj vprašanj o čem, česar morda nisem povedal, ali pa nisem dobro razložil ...

V. Na začetku ste rekli, da naš um ves čas skače naokoli. Nato pa ste rekli, da ko smo jezni, se naš um popolnoma osredotoči na vzrok jeze. Torej se zdi, da se je naš um, ko smo jezni, sposoben precej dobro osredotočiti; je to res, ali pa ...?
O. Pravzaprav ni čisto res, v smislu, da se ne osredotočimo na eno stvar, ko porodimo svojo jezo. Večinoma gre za sestav različnih dejavnikov, ki povzročijo, da se rodi naša jeza. Če razvijemo jezo do enega bitja, to običajno ni bitje samo, ni obraz, niso oblačila, verjetno je določeno število različnih dejavnikov tisto, kar povzroči, da razvijemo jezo. Torej nismo tako dobro osredotočeni.

V. (otrok) Ko ste govorili o peščenem gradu, ali to pomeni, da ko se grad podre, otroci postanejo jezni? Ali je to tisto, kar ste mislili?
O. Da, to je tisto, kar sem mislil. Ker bo ob pogledu na peščeni grad otrok peščenemu gradu pripisoval velik pomen, če pa dobro analiziramo, lahko razumemo, da peščeni grad ni TAKO pomemben. Itak lahko zgradimo drugega, in poleg tega ni trden, torej je mišljen tako, da bo v tem ali onem trenutku uničen. In na enak način je v našem življenju mnogo majhnih stvari, ki jim pripisujemo veliko pomembnost, mislimo, da so zelo pomembne, pomembne za naše življenje, na naš ugled, za [xxx], in nato, če nas kdo kritizira, če nekdo uniči, če naredi majhno buško na našem avtomobilu ali majhno prasko v barvo, ali karkoli, se razjezimo, izgubimo potrpljenje. Običajno kot odrasli lahko razumemo, da peščeni grad ni tako pomemben, in rečemo, da ta otrok ne bi smel biti tako jezen, ker peščeni grad navsezadnje ni tako pomemben. A ne razumemo vedno, da sami reagiramo na način, ki je [podoben]; ker če je na primer nastala majhna praska v barvi na našem avtomobilu, to ni nekaj velikega, to ni razlog, da se razjezimo. In če vas nekdo obtoži, ali vas obravnava, ali vam daje grda imena, ali kaj podobnega – kaj je ranjeno v tej situaciji? Vašega uma ni mogoče raniti z besedami, vendar se borimo in postanemo jezni. Ali to veste?

V. Da.
O. Toda če vam nekdo pove nekaj, kar ni dobro, se nato odzovete ne-dobro. Toda - ali se je dobro odzivati ne-dobro?

V. Jeza, sovraštvo in veselje so vprašanje temperamenta, so takorekoč 'prirojeni' in človek ne more narediti dosti proti njim!
O. Kako rečete po nemško? "Doch!" – No seveda, v skladu s svojo vzgojo, v skladu s sojim družbenim okoljem, in v skladu s preteklo ustvarjeno karmo, karmičnimi odtisi, imamo lahko močnejše nagnjenje, da razvijemo jezo, ljubosumje, ali pa da smo mirni, sočutni, ali karkoli. Videti moramo, da je to, kar smo zdaj, rezultat določenega števila različnih dejavnikov. 'Prirojeno' ali 'kasneje pridobljeno' nista tako pomembna v smislu tega, da je seveda možno, da glede tega ukrepamo. To je na vsak način mogoče z meditacijo, analizo, s pravilnim načinom razmišljanja o določeni temi, ali z razvijanjem ljubezni in sočutja in potrpljenja; in mogoče je zmanjšati jezo, ljubosumje, katere koli od dejavnikov uma. V našem umu imamo ves potencial – morda za naslednjič, ali pa si lahko sami pogledate nekaj besedil, ki natančno razlagajo 51 različnih umskih dejavnikov, ki jih um vsebuje – um lahko razvija katerega koli med njimi. Načeloma bi lahko rekli, da v vsakem trenutku, v skladu z vzroki in [pogoji]. Vsak od nas ima teh 51 umskih dejavnikov. Nekateri so bolj razviti kot drugi, v skladu z našimi preteklimi navadami, v skladu z našo situacijo in preteklimi karmičnimi odtisi. A lahko delamo na njih, in to je tisto, kar je pri tem pozitivno. Vsi lahko zmanjšamo negativnosti, ki jih imamo v sebi, in vsi lahko razvijamo in povečujemo modrost in razumevanje.

V. Ali obstaja kaj pozitivnega v zvezi z jezo?
O. Kolikor si lahko predstavljam, ne. Med različnimi vidiki našega uma sta jeza in sovraštvo brez dvoma najhujši stvari, ki jih lahko razvijemo, ker je moč jeze res nekaj, kar uniči veliko truda in ustvarjenih zaslug in pozitivne karme. In to je nekaj, kar nam pomaga, da nekatera bitja izključimo iz svojega sočutja.
     Tukaj bi zaključili – hvala vam za potrpljenje! Želim vam dobro prakso!
(izvirnika tega besedila Lama Shenphen Rinpoče ni ponovno natančno  preveril)