To je delo, ki ga je napisal Arja Šantideva v 8. stoletju in katerega ime je Bodhisattvacharyavattara oziroma v tibetanščini - če se ne motim - Džang.Čub.Sem.Pai.Čö.Pa.La.Džug.Pa, kar pomeni Način, kako se lotiti prakse Bodisatve, ali kako se uriti kot Bodisatva.

Na kratko bomo šli skozi vsako poglavje, da bi podali razumevanje tega, kar namerava vsako poglavje razvijati in vzbujati v nas. V celoti knjiga vsebuje deset poglavij. PRVO POGLAVJE slavi kvaliteto oblikovanja Uma prebujenja, zato bi bilo morda lepo, da bi še enkrat na kratko razložili kaj je to Um prebujenja.

Običajno ga na kratko prevajajo kot sočutje, vendar beseda 'sočutje' v naši družbi že ima svoj pomen, tako bi bilo precej omejujoče, če bi o Umu prebujenja govorili kot o sočutju. Um prebujenja je popolna pot odpiranja našega uma do vseh čutečih bitij, do vseh bitij, ki na tak ali drugačen način trpijo, ki so znotraj Kraljestva pogojenega ponovnega rojevanja; iz te motivacije ne izvzamemo niti enega samega samcatega bitja. To pomeni, da imamo globoko notranjo željo, da bi vsa čuteča bitja, ne govorim le o ljudeh, govorim o VSEH vrstah bitij, da bi torej vsa čuteča bitja našla osvoboditev tega trpljenja.

To je torej motivacija, ki ni le neke vrste pomilovanje ali neke vrste žalost ob pogledu na okoliščine, v katerih se nahajajo vsa čuteča bitja, ampak je to globoka notranja zavezanost, da vstopimo v katerokoli prakso, ki je potrebna, da bi lahko pomagali tem bitjem. To torej ni le ugotovitev in neke vrste moteči občutki, ki jih doživimo, ampak močna osebna zavezanost temu, da rešimo trpljenja vsa čuteča bitja. In ta močna angažiranost je brez časovnih omejitev, s čemer mislim na to, da se bomo celo takrat, ko se bomo sami osvobodili trpljenja in kroženja znotraj pogojevanega rojevanja, vrnili v te kroge pogojenega rojevanja, zato da bi pomagali vsem čutečim bitjem, ki morajo biti osvobojena.

Iz tega razloga velja za najvišjo motivacijo, saj v tej situaciji ne iščemo več svoje osebne koristi, svojega lastnega užitka, svoje lastne zadovoljitve, iščemo izključno srečo drugih. Mnogim ljudem je to stališče malodane nemogoče razumeti in mnogokrat mi ljudje govorijo, da bi morala obstajati nekakšna nagrada za takšno motivacijo, da bi moralo obstajati nekakšno povračilo, saj je nemogoče zgolj dajati, da vsak potrebuje neko povračilo, ko daje. Vendar se s tem ne strinjam povsem, saj je na nek način edino, kar lahko Bodisatvo »zadovolji« zgolj zmožnost, da lahko sledi svoji motivaciji, da nadaljuje svojo pot in da lahko skozi to pot pomaga drugim. Torej Bodisatva ne išče ničesar zase, ne išče povračila za svoje delovanje. In preprosto le nadaljuje s tem, kar je v skladu z Darmo, v pomoč bitjem, da se lahko osvobodijo.

Koristi oblikovanja Uma prebujenja so neizmerne. To je izjemno koristno, seveda za osebo, ki je ta um oblikovala, v smislu, da takrat, ko v sebi ustvarimo ta um, ko smo nekoč motivirani le za to, da bi pomagali drugim, vstopimo na višjo pot, ki bo očistila naša pretekla negativna dejanja in nam pomagala razvijati najvišjo možno modrost. Seveda pa je to tudi višja korist za vsa čuteča bitja, v smislu da bo takrat, ko nekdo izoblikuje željo, da bi jim vsem pomagal, ta pomoč v nekem trenutku postala resnična in zanje bo postalo dejanska korist. Tako je oblikovanje Bodičite, oblikovanje Uma prebujenja, izjemno velika količina pozitivnosti. Ena sama misel Bodičite, ena sekunda čiste Bodičite ustvari ogromne količine pozitivnosti, ogromne količine pozitivne karme; za osebo, ki jo je ustvaril, to očisti ogromne količine negativnosti iz tega in prejšnjih življenj.

DRUGO POGLAVJE se imenuje Priznanje grehov. Tu je zato, da bi imeli zelo pošten pogled na to, kaj smo počeli, kaj počnemo ali kaj smo, na splošno povedano. To je samo prepoznanje, da danes našega uma morda ne vodimo tako dobro, da se morda ne stopamo po tako zelo krepostni poti. To je razumevanje, da morda ne vadimo dovolj dobro, da v praksi ne gremo dovolj daleč, da morda te vrste Uma prebujenja, te vrste pozitivnega sočutja, ne ustvarjamo dovolj pogosto in zato v sebi oblikujemo neke vrste obžalovanje.

Rad bi izpostavil razliko med obžalovanjem in krivdo. Ljudje pogosto, glede na to, skozi kar so šli ali kar so sami storili, izoblikujejo v sebi nekakšen občutek krivde in ta krivda je kot da bi jedli sol, ki gori v nas. Torej krivda sama po sebi ni pozitivni dejavnik uma, ni pozitivno stališče, medtem ko je obžalovanje nekaj povsem drugega. Obžalovanje je to, da si iskreno pogledaš to, kar si počel in rečeš: »No, to pa ni bilo tako dobro, to ni bilo primerno,« obžalovanju pa sledi odločitev pred samim sabo. Odločimo se na primer: »Prav, to, kar sem storil(a) ni bilo prav, a naredil(a) bom vse, kar je v moji moči, da bom tega ne bom več ponovil(a).« Nima smisla, da se vedno žremo zaradi tega, kar smo naredili in razmišljamo kaj takega kot: »Tako sem slab(a), tako slab(a), kako sem slab(a)…« V enem trenutku je torej potrebno razumeti, da to, kar smo storili ni bilo tako dobro in da lahko storimo to bolje, da to bomo storili bolje, da bomo od sedaj naprej poskusili storiti vse, kar je v naši moči. Rezultati morda ne bodo prišli v naslednjem hipu, tako nam bo morda jutri spodletelo v naši odločitvi, vendar bomo jutri ponovno spoznali, da nam je spodletelo, da nismo dosegli tega, kar smo želeli in spet se bomo zavezali k temu, da bomo ravnali bolje.

Zelo je pomembno, da razlikujemo med krivdo in obžalovanjem, saj krivda običajno vodi v depresijo, depresivno stanje uma, v agresijo, vse do bolezni ali samouničevalnih razmer, medtem ko obžalovanje ustvarja željo po tem, da bi bolje ravnali, vodi v razumevanje storjenega in željo po napredku. Pomembno je, če smo v tej dinamiki napredovanja, da razlikujemo med obojim.

Če smo dobro razumeli prvo poglavje, ki govori o koristnosti Uma prebujenja, če smo dobro razumeli drugo poglavje, o pozornosti na svoje vedenje, o svojih nagnjenjih v obnašanju v vsakdanjem življenju in če izoblikujemo v sebi to željo po napredovanju, po tem, da bi storili več, da bi spremenili pot svojega življenja, v skladu z Dharmo in v skladu z motivacijo Uma prebujenja, potem po naravni poti prispemo do TRETJEGA POGLAVJA, ki govori o Privzemanju Uma prebujenja. To pomeni, da naredimo korak: »Prav, razumem, kako dobra je ta motivacija, razumem, da me do sedaj to, kar sem naredil(a) ni pripeljalo do Osvoboditve in odločil(a) sem se, da bom, od sedaj naprej, izbrala to motivacijo za vodnika v svojem življenju.« To je tako, kot bi nekje našli dragulj, spoznali njegovo dragocenost in sledili luči, ki jo proizvaja. Ko torej jasno razumemo koristi Uma prebujenja, ko jasno razumemo, kako daleč nas lahko pelje in kako daleč bomo lahko šli v pomoči mnogim ljudem, če bomo sledili tej motivaciji, potem na nek način v nekem trenutku ni nobene druge možnosti, kot da posvojimo to motivacijo in poskušamo poiskati najrazličnejše možnosti, skozi katere bi lahko ta Um prebujenja vnesli v svoja življenja.

Tako skozi meditacijo kot skozi vsakodnevno življenje bomo na ta način iskali vse mogoče priložnosti, v katerih moramo biti bolj sočutni, v katerih moramo spremeniti svoje stališče do bitij, dogodkov, birokracije, do česarkoli, da bi lahko imeli primernejši pristop do okoliščin. Jasno je, da je naše vsakdanje življenje dragoceno, saj nam ponuja veliko možnosti za vadbo. Naletimo na mnogo okoliščin, kjer bi se lahko razjezili, kjer nikakor ne bi mogli biti sočutni, kjer bi lahko bili precej sebični – in v vseh teh trenutkih moramo izbrati sočuten način – motivacijo Uma prebujenja, s katero bomo ravnali v dani situaciji.

Ko smo se torej odločili, da bomo nekaj storili, ko enkrat izoblikujemo v sebi to močno željo, da bi vnesli Bodičito, ta Um prebujenja v svoje življenje, potem je naslednji korak ČETRTO POGLAVJE v knjigi, ki Vnaša Um prebujenja v naše vsakdanje življenje in je nek način podpora naši odločitvi. Vsega tega ne bomo počeli le za določeno število bitij, ne z omejenim umom, to moramo uporabiti v svojem odnosu do vseh vrst bitij, v kakršnikoli situaciji. Seveda je to lažje reči kot storiti, vendar mora biti to motivacija. Vsaj, če imate željo delovati v eni smeri. Čeprav tega ne morete storiti v tem hipu, morate obdržati to motivacijo in obdržati jo morate brez vsakršnega obupavanja. Tako bo korak za korakom vzdolž poti v sledečih mesecih mogoče spremeniti nekatera stališča v našem življenju in se približati tej motivaciji.

Kakor nadaljujemo z besedilom, tako nadaljujemo s svojim življenjem. Ko se nekega dne zares odločimo, da bomo uporabljali to motivacijo in jo začnemo uporabljati, se moramo biti izjemno pozorni na to, kako deluje naš um. Biti moramo izjemno previdni v tem, kako ravnamo in kako se odzivamo v različnih dogodkih, ki bi običajno v nas vzbudili agresijo, sovraštvo, ljubosumje ali karkoli drugega. Zato naslednje, PETO POGLAVJE govori o Straženju svojega uma, o nenehnem opazovanju samega sebe, ki nam omogoča, da vemo kaj se dogaja v našem umu, kateri dejavnik uma vzhaja v našem umu.

Ta notranji vpogled, ta način gledanja na naš um je podoben neke vrste disciplini, ki jo organiziramo z namenom, da naše življenje ne bi postalo zbegano, vznemirjeno, razpršeno, ampak da se, nasprotno, vse naše dejavnosti, misli in govorjenja postrojijo v eno vrsto, se usmerijo v duhovni napredek, uskladijo z določeno življenjsko etiko; ne nujno sledeč množicam, vsemu temu, kar bi družba želela, da počnemo, da tekmujemo, zbiramo bogastvo in denar in tako naprej, ampak v skladu z duhovno etiko življenja.

Ko torej govorim o tem, da sledimo eni smeri, ne govorim o tej, ki jo vodi družba, ampak o zasledovanju duhovne poti, o sledenju svoji globoki notranji motivaciji. Vse to poglavje govori le o tem, da ohranjamo naš um proč od ustvarjanja negativnosti, od sodelovanja v negativnostih, od negativnih dejanj, negativnega govorjenja, negativnih misli. Besedilo pravi, da je vsakič, ko smo na tem, da ustvarimo negativnost, vsakič, ko bi ustvarili jezo ali karkoli, bolje obstati kot kos lesa, bolje je otrpniti, kot da bi ustvarili kakšno negativnost. Takšno notranje opazovanje torej potrebujemo zato, da bi sebe dodobra poznali in da bi vedeli, če ne delujemo na negativen način.

Ko svoj um pozorno opazujemo, ko skušamo videti kaj natančno se dogaja, takrat lahko vidimo, da je vedenje, ki se pogosto pojavi neke vrste napadalnost ali neke vrste jeza, v številnih okoliščinah smo nagnjeni k temu, da jo ustvarjamo. Izhaja iz pomanjkanja potrpežljivosti, pomanjkanja zmožnosti vzdržati dano situacijo. Tako je ŠESTO POGLAVJE Bodhisattvacharyavattare posvečeno Potrpežljivosti .

Skoraj vsak dan naletimo doma, v službi, v odnosih z drugimi na mnogo situacij, kjer smo nagnjeni k nepotrpežljivosti in odzivanju z jezo ali agresijo, s tiste vrste umom, ki ne želi trošiti časa ali ne se ne želi ukvarjati z danim dogodkom ali drugimi bitji. Vse te motivacije, vse te okoliščine ustvarjajo negativnosti; za nas, ker postajamo nezadovoljni, ker nas ta ali druga okoliščina frustrira, in v naših odnosih z drugimi. Jeza ne pripomore k ohranjanju dobrih odnosov z nikomer, ne našim prijateljem, ne s šefom, ne z našim dekletom, fantom ali komerkoli. Ker torej ne zmoremo biti bolj potrpežljivi, bolj pozorni na dobrobit drugih v vseh okoliščinah, ustvarimo mnogo motenj, mnogo negativnih čustev.

To poglavje se ukvarja s tem, kako pomembno je previdno opazovati svoj um in uvideti, da skorajda ves čas ustvarjamo nepotrpežljivost ali jezo na osnovi, ki ne bi smela biti izvor takšnih motenih čustev. V marsikateri situaciji se zalotimo, da smo jezni in rečemo: »Le kako sem se tako razjezil(a), kako to, da nisem mogel(la) obvladati te situacije, če dobro pogledam, sploh ni bilo potrebe, da bi tako ravnal(a). Tako sem ravnal(a), ker je bil to najhitrejši, najkrajši način odzivanja, vendar, če bi malo bolj pomislil(a), če bi situacijo malce bolj analiziral(a), potem bi lahko razumel(a), da je bila povsem nepotrebna. Lahko bi razpravljal(a), lahko bi se pogovoril(a), lahko bi celo trdno izrazil(a) svoje mnenje, brez jeze, ne da bi izgubil(a) kontrolo nad svojim lastnim umom.«

Pogosto nam manjka takšna analiza, takšna majhna distanca do tega, kar se je zgodilo. Tako Shantideva  na tej točki uči o koristnosti tega, da si vzamemo ta čas, da analiziramo okoliščine, preden skočimo vanje z motenimi čustvi.

Med situacijami, v katerih izoblikujemo to nepotrpežljivost ali nasilnost, so nekatere izjemno absurdne. V besedilu Bodhisattvacharyavattare Arya  Shantideva naredi analogijo z majhnimi otroki, ki gradijo peščeni grad. Svoj peščeni grad gradijo na enak način kot mi projiciramo in pričakujemo stvari v svojem življenju. V nekem trenutku peščeni grad uniči val morja, kot je v naravi nestalnosti – ni namenjeno, da traja večno –, vendar se otrok, ki tega procesa ne razume dobro, razjezi ali vpije ali kriči ali joče, ker je peščeni grad povsem uničen. In če dobro opazujemo svoj um, vidimo, da v mnogih okoliščinah ne delujemo kaj prida bolj zrelo. Začnemo na koga kričati ali brcati v kakšne stvari ali jokati zaradi dogodka, ki se je moral zgoditi, ki se je lahko zgodil in ob katerem bi morali razmišljati o nestalnosti te situacije, vendar se, ker tega nismo storili, počutimo uničeni kot peščeni grad.

Narediti moramo globljo analizo vsake situacije, v kateri nismo potrpežljivi ali nam potrpežljivosti zmanjka. Kolikokrat gremo iz ene sobe v drugo in se udarimo v mizo nas prime, da bi se odzvali nazaj in jo ozmerjali!! V čem je smisel tega? Kaj je situacija? Če ima kdo od vas računalnik, bo zelo dobro razumel primer jeze na računalnik: saj veste, ko se pojavi moder zaslon z napisom: Usodna napaka. V čem je ta resnična nujnost, da se razjezimo nanj? Čemu to pomaga? Ali to računalnik tako prestraši, da začne spet delati? Pa vendar se v taki situaciji spet razjezimo. Na srečo je računalnik drag, sicer bi letel skozi okno.

Vidimo lahko, da se, ko govorimo o teh primerih, smejimo, vendar takrat, ko se nam to zares dogaja – ali se jim res smejimo? Bilo bi dobro, če bi obdržali malo distance iz teh primerov celo kadar se to zares dogaja v našem življenju. Računalnik je en primer, vendar lahko vzamemo tudi avto; ne bom ponavljal zgodbe s parkirnim prostorom, veliko je situacij v našem vsakdanjem življenju, ko izgubimo nadzor, včasih tega še opazimo ne, če pa o tem pazljivo razmislimo kasneje, rečemo: »Aja, no, to je bilo pa res povsem trapasto.« Bolje bi bilo reči v situaciji sami: »Zaradi tega se ne bom jezil(a).« Z razvijanjem te pozornosti v našem umu bomo sposobni malo po malo ujeti vse te različne okoliščine, v katerih smo nagnjeni k oblikovanju negativnih čustev in jih pravočasno ustaviti preden vzniknejo, preden nas preplavijo. Kot sem rekel, ko razmišljamo o njih z razdalje, so smešne, ko pa smo v situaciji, so malce manj smešne.

Tako bi morali gledati na računalnik ali na voznika na cesti na nek način kot na mojstra potrpežljivosti. Lani se mi je zdel računalnik verjetno največji učitelj potrpežljivosti, posebno zaradi številnih sprememb operacijskih sistemov in podobnih stvari, kar je včasih lahko zelo nadležno in tako nam pomaga razviti veliko potrpežljivosti. Vendar, če nimate računalnika, imate avto in lahko to razumete. To je enako, kot kadar mirno vozite in znenada nekdo pridivja pred vas in vzame prostor, na katerega ste se namenili ali pa vam prekriža pot in vas prisili, da na hitro zavrete ali karkoli podobnega in prav zanimivo je, kako običajno reagiramo in kakšna imena podelimo tej osebi. Je torej to zares potrebno? Ko razmislimo z malo distance, rečemo: »No, to je bilo pa neumno.« Vendar bi bilo zanimivo ujeti tisti trenutek, ko se to dogaja, zato da se ne bi zgodil.

Orodje, ki bi nam lahko pomagalo v številnih situacijah je razumevanje zakona vzroka in posledice; boljše, globlje razumevanje vzroka in posledice. Če lahko razumemo, da je vse, kar se dogaja, vse, kar izkušamo, rezultat karme, ki smo jo ustvarili v preteklosti, da se nam nič ne dogaja, ne da bi za to ustvarili vzroke, potem bomo do tega vzpostavili malo več distance, situacijo bomo vzeli v smislu: »Tako je torej.« To ne pomeni, da smo fatalistični do situacije, saj Karma , ki jo izkušamo pride iz vzrokov v tem in preteklih življenjih, to pa ne pomeni, da tega ne moremo spremeniti, to ne pomeni, da stanja ne moremo izboljšati, če razumemo zakon vzroka in posledice, ga seveda lahko izboljšamo. Kakršnakoli je situacija, v kateri se nahajamo, jo lahko spremenimo, lahko jo obrnemo v nekaj drugačnega; če to pravilno razumemo, potem takrat, ko nastopi neprijeten dogodek, nanj lahko pogledamo z razdalje. Če vzamemo za primer računalnik: ko ste porabili eno uro in pol na neki sliki ali besedilu in ker vas je delo povsem pritegnilo, ste seveda pozabili to shraniti in potem pride do kratkega stika in nimate varnostne baterije, potem znenada izgubite uro in pol dela in v takem trenutku je zelo enostavno ustvarjati negativnost. Če pa ste poglobili svoje razumevanje zakona vzroka in posledice, potem razumete, da utegnete biti nekje v ozadju dogodka vi sami! Že zgolj to razumevanje pomaga pri vzpostavljanju majhne distance do situacije.

Seveda nismo navajeni vzpostavljati takšno distanco in takšne potrpežljivosti večino časa tudi ne, zato takrat, ko se soočimo z dogodkom, mine mnogo trenutkov, ko se enostavno nočemo lotiti nobene prakse ali nobenega napora. To pomanjkanje napora je nekaj, kar povzroča veliko škodo naši praksi, saj je en sam trenutek jeze negativen do te mere, da uniči veliko pozitivnih trenutkov. Negativna moč jeze je visoka in izjemno negativna. Temu bi morali zares posvečati pozornost, da bi se lahko bolj posvetili praksi.

Da bi si želeli angažiranja v praksi, moramo znotraj sebe razviti to, kar imenujemo radostno prizadevanje ali entuziazem, ki nam daje moč in energijo za prakso. In to je naslednje, SEDMO POGLAVJE, ki govori o tem, kako razviti Entuziazem, kako ohraniti v spominu, da se je pomembno uriti na tak in tak način, da bi napredovali na duhovni poti.

To razumevanje in to poglavje delujeta proti lenobi, proti tistim otopelim vrstam uma, ki ga imamo, ko nastopi čas prakse. Ko pride čas za restavracijo ali zabavo ali kino ali karkoli, običajno nismo tako leni, ko pa je čas za vadbo, za sedenje in meditacijo, se znenada počutimo utrujene, konec dneva je, imeli smo dovolj dela za danes, lahko bi meditirali jutri in tako naprej in tako naprej. Zaradi te vrste stališča se ne udejstvujemo dovolj v nekaterih praksah in pozitivnih stališčih.

Tako sedmo poglavje dela na tem, kako razviti ta entuziazem, kako prepoznati korist prakse in kako se boriti proti lenobi. Kadarkoli torej nismo v pravi formi, ko smo malce leni, je pomembno, da ne glede na vse sprejmemo odločitev, da bomo vadili in medtem ko začenjamo prakso, se spomnimo kako koristna je in razumeli bomo vse, kar lahko dobrega prinese, če jo dobro opravimo. Medtem v sebi oblikujemo to motivacijo, to pozitivnost v svojem umu, nas to zbudi, da nam moč in energijo, da gremo dalje v svoji praksi. To je kot pri otrocih: ko jim rečeš, da je čas za tuširanje, običajno kričijo in godrnjajo in govorijo: » Nočem iti in… bla bla bla«, ko pa so enkrat pod tušem, moraš izključiti toplo vodo, da jih spraviš ven! Tega ne počnem pogosto. :-) S prakso je nekaj podobnega, težko se je je lotiti, vendar nam, če jo dobro opravljamo, če jo delamo na pravilen način, daje res dobre občutke in si želimo, da bi jo nadaljevali.

Razumeti moramo pomembnost tega, da v svojem vsakdanjem življenju vzpostavimo tihe trenutke, miren čas, v katerem uredimo svoj um, pomirimo svoje misli, v katerem bomo meditirali, v katerem bomo svoj um osredotočili na subjekt ali objekt. V mnogih okoliščinah vsakodnevnega življenja nimamo tega prostora za meditacijo in zelo hitro se ujamemo v čustva, brez možnosti, da bi prevzeli resnično kontrolo nad njimi še preden vzniknejo. Če pa svoj um navadimo na to, da prevzema odločitve, da se ne razjezi, da ne postane ljubosumen ipd. tako pogosto kot prej, potem bomo počasi, korak za korakom, prevzeli kontrolo nad njim. Torej je pomembno, da si vzamemo vsako jutro in vsak večer, na primer, kratek čas za meditacijo, ne nujno dolg, skozi katerega bomo analizirali različne dogodke, v katerih smo izgubili nadzor nad sabo in v katerem se bomo odločili, da bomo poskusili to narediti bolje, to pa spremenili v najboljše, saj zaradi novega in novega ponavljanja začnemo vzpostavljati dober odtis v svojem umu.

Ta dobra motivacija, ta dobra odločitev, bo vzpostavila dober odtis, ki se bo razvil v rezultat, zaradi katerega bomo lahko korak za korakom vzpostavili močnejši nadzor nad svojimi čustvi, celo takrat, ko bomo soočeni s sovražnimi pogoji, ki bi nas lahko razjezili ali naredili ljubosumne ali nesrečne.

Ves smisel Meditacije je opisan v OSMEM POGLAVJU. Govori o tem, kako pomembno je vzpostaviti ta mirni čas, kako pomembno je, da osredotočimo svoj um na predmet meditacije in kako to storiti, s pravo jakostjo, s pravo motivacijo, na pravilen način. Z vzpostavitvijo meditacije in redno vadbo lahko zmanjšamo količino negativnih čustev, zmanjšamo lahko njihovo moč in sčasoma se lahko vadbe lotimo lažje, lažje se lotimo krepostnih dejanj, z boljšim in jasnejšim pristopom do njih, z jasnejšim pogledom na to, kaj je treba storiti in čemu se je potrebno izogniti.

Meditacija je osmo poglavje in tako pridemo do DEVETEGA POGLAVJA, ki govori o Modrosti in opisuje načine razumevanja resnične narave vsega, kar nas obdaja. Večino časa, če sledimo primeru peščenega gradu, smo nagnjeni k temu, da jemljemo za resnične, neodvisne in stalne vse stvari, s katerimi pridemo v stik, vključno z našim lastnim življenjem. Zaradi tega ustvarjamo veliko pričakovanj, veliko projekcij o pojavih ali bitjih, za katere se na koncu izkaže, da so povsem iluzorne in da se iztečejo v ogromno trpljenja in žalosti znotraj nas, ali pa, nasprotno, v ogromno jeze in stiske.

Do razumevanja narave pojavov pride tudi z dobro analizo zakona vzroka in posledice, z natančnim razumevanjem, da je vse, s čemer stopimo v stik, rezultat v preteklosti ustvarjenih vzrokov. Razumemo, da način, kako zaznavamo vse pojave morda ni natančno takšen, da bi stvari tudi v resnici obstajale, da obstaja veliko zaznav, ki so morda zmotne, veliko okoliščin, pojavov, bitij, kot tudi dogodkov, oseb in objektov. Ko se torej soočimo s katerimkoli pojavom, smo nagnjeni k temu, da mu pripišemo lasten obstoj, lastno resničnost zunaj nas samih. Na ta način ustvarjamo jezo, če gre za nekaj, česar ne maramo, ali navezanost ali željo, če gre za nekaj, čemur se čutimo blizu in če tega ne bi želeli zgubiti. Vendar je to v vsakem primeru napačno razumevanje resničnosti, ki nas vodi k ustvarjanju katerekoli negativnosti in kateregakoli motenega umskega dejavnika.

S tem je podobno kot pri čarovniku: ko dober iluzionist pričara, da se nekdo pojavi pred tabo! Tlesknil bo s prstom, naredil nekaj dima in ko se dim razkadi, imate pred sabo osebo, bitje. Imate jo za bitje, verjamete, da je to nekdo, ki resnično obstaja. Pa vendar je to le stvaritev iluzionista, mi, ki smo v položaju nekoga, ki opazuje čarovniški trik, verjamemo, da to bitje, ki se je pojavilo pred nami obstaja natančno na tak način, kot ga zaznavamo in da bo večno obstajalo. Čarovnik, ki bi ga lahko primerjali z osebo, ki ima v primeru meditacije več modrosti, pa razume, da je oblika, ki se pojavi pred njim le njegova stvaritev. Ker razume, da je oblika le njegova stvaritev, čarovnik ne bo nasedel svojemu lastnemu triku. Ne bo se ujel v iluzijo, ki jo je ustvaril za druge. Na ta način moramo razumeti, da je večina stvari, ki se pojavljajo pred nami stvaritev naše v preteklosti nakopičene karme. Morda ne obstajajo na tak način, kot jih zaznavate.

Obstaja film, na katerega se rad navežem, ko govorim o tem, to je Matrica. Za tiste, ki ste ga videli: seveda je potrebno izvzeti vso holivudsko navlako, vendar je nekaj v ozadju filma, kar nam pomaga, da dobimo kratek uvid v razumevanje te teme.

Običajno delimo resničnost na dva načina dojemanja, na dve resnici, s katerima dojemamo naš obstoj. Ena se imenuje konvencionalna, dogovorna resničnost in druga Končna ali Najvišja resničnost. Na Najvišji način razumemo, kako vsi pojavi ne obstajajo, da so le stvaritev naše pretekle karme, da ne obstajajo sami na sebi, ampak v popolni odvisnosti od drugih pojavov in od vseh vzrokov in pogojev. V osnovi cvetlica nima lastnega obstoja, ne obstaja sama po sebi, vendar jo je mogoče zaznavati, videti, se je dotakniti, ker smo ustvarili vzroke za to. Na končen način lahko rečemo, da cvetlica v resnici ne obstaja ali da vsaj ne obstaja na način, kot jo zaznavamo.

Po drugi strani pa ne moremo zanikati rože kot oblike obstoja, saj z njo pridem v stik, lahko jo čutim, torej rečemo, da v našem polju zaznav v tem svetu roža obstaja na konvencionalen, dogovoren način; na ta način obstaja, ima funkcijo, ima ime. Konvencionalno stvari obstajajo, dokončno ne obstajajo.

S tem je podobno kot s sanjami. V sanjah dojemamo vse okoli sebe kot resnično. Ko ste znotraj svojih sanj in vidite stvari, si večinoma ne rečete: »To so le sanje, to ne obstaja.« V tem živite, stvari zaznavate, vohate jih, čutite jih, imenujete jih, zaznavate njihovo delovanje, pa vendar, ko se zbudite, razumete, da to ni bilo resničnost. Vendar ste to živeli, skrbeli ste za to, na to ste bili navezani, doživljali ste užitek, včasih ste doživljali sovraštvo ali strah pred pojavi, predmeti ali bitji, ki so v sanjah obstajali. Na podoben način lahko opazujemo naš svet, podobno lahko zaznavamo vse okolje, za katerega mislimo, da obstaja na popoln, resničen, trden način in v katerega projiciramo; razjezimo se nanj in se nekaterih stvari bojimo, druge pa ljubimo, vendar morda ne obstajajo na takšen način, tako močno, na tako »brezhiben« način.

Zdaj ne bom šel predaleč v detajle, vendar je občutek ta: kar zaznavamo in jemljemo za resnično, morda ne obstaja natančno tako, kot mi zaznavamo. Zato bi morali imeti neke vrste distanco med predmetom ali pojavom, s katerim vstopamo v stik in našim načinom reagiranja nanj, ne bi se smeli premočno odzvati na nekaj, čemur smo morda izvor mi sami.

Naslednje in ZADNJE POGLAVJE se imenuje Posvetitev. Napeljuje me na to, da malce pojasnim razliko med pozitivno karmo in zaslugami.

Ko delujemo na pozitiven način, ko naredimo nekaj lepega in dobrega, ustvarimo dobro, pozitivno karmo. Ta pozitivna karma bo v prihodnosti privedla pozitivne rezultate naravnost do nas, največkrat kot užitek, kot prijeten dogodek, kot prijetno okolje; tako torej to deluje. Pozitivna karma bo dala pozitiven rezultat takorekoč v obliki nečesa, kar nam prinaša zadovoljstvo.

Ko pa narediš nekaj dobrega in to posvetiš, to pomeni, da si ne želiš, da rezultat pride do tebe kot zadovoljstvo ali užitek, ampak si želiš, da bi ti to pozitivno dejanje prineslo možnost, da bi bolj pomagal. Na nek način upaš, da se pozitivna karma, ki si jo nabral, ne bo vrnila k tebi, ampak k drugim, da bo pomagala drugim doseči Razsvetljenje, da bo pomagala drugim, da se dvignejo iz trpljenja. Torej kadar posvetiš zaslugo, se ta zasluga ne vrne k tebi kot tvoj užitek, kot prijetna situacija, ampak kot duhovni rezultat, kot možnost za več duhovne vadbe, možnost, da bolj pomagaš, da povečaš svojo zmožnost pomagati in kot modrost.

To je torej razlika, ko govorimo o pozitivni karmi in o zaslugah. Če vse svoje življenje delaš dobre stvari, če pomagaš, če deluješ na dober način, potem akumuliraš ogromno količino pozitivne karme, vendar, če ta ni bila na noben duhoven način posvečena, lahko končaš v dobrem kraljestvu, lahko si v neke vrste nebesih ali v človeškem prostoru z vsem, kar potrebuješ, brez vsakršnega problema, brez kakršnekoli bolezni za nekaj časa in tako naprej, vendar nimaš ničesar, kar bi ti pomagalo napredovati na poti. Ko si napravil nekaj dobrega, kar je bilo posvečeno dobrobiti vseh čutečih bitij, se bo to vrnilo kot duhovni potencial, tako da se lahko v prihodnjem človeškem življenju hitro srečaš z Darmo, hitro stopiš v stik z duhovno potjo in se z lahkoto naučiš kakšno besedilo ali razumeš kakšno filozofsko ali versko zamisel.

To je razlika med pozitivno karmo in zaslugami. V poglavju o Posvetitvi posvetimo zasluge, ki smo jih nabrali skozi razumevanje prakse potrpežljivosti, velikodušnosti, etike, radostnega prizadevanja, entuziazma, osredotočenosti, meditacije in dejstva razvijanja modrosti. Posvetimo vse svoje zasluge, ne za naše dobro, ne za naše užitke, ampak v prid vseh ostalih čutečih bitij. Pravimo: »Naj mi vse te zasluge pomagajo, da pomagam ostalim na boljši način! Naj bodo vse te zasluge, ki sem jih nabral(a) s prakso pozitivne za druge, naj dajo dober rezultat drugim.« In posvetitev, ki je na koncu tega besedila, bi morala biti posvetitev, ki jo naredite ob koncu vsakega dne svojega življenja. V najboljšem primeru, bi morali posvetiti zasluge vsakič, ko meditirate, vsakič, ko prakticirate, vsakič, ko naredite nekaj dobrega; vedno je bolje posvetiti dejanje takoj, da se preobrazi potencial tega pozitivnega odtisa.

Šli smo skozi 10 poglavij, seveda izjemno hitro, temu besedilu bi lahko posvetili mesece in poskusili iti bolj v detajle.

Upam, da vam je to vzbudilo željo, da bi se lotili knjige, da bi jo dobili, da bi jo natančno prebrali, da bi o njej meditirali, tako, da bi lahko dosegli globlje razumevanje in se veliko bolj poglobili v prakso Uma prebujenja.

 
Vprašanja / odgovori

Ima kdo od vas kakšno vprašanje?

- Ko govorimo o karmi: kadar smo soočeni z nekim dejstvom – ali je nujno iskati vzroke ali je dovolj le sprejeti situacijo?

= Ni vedno potrebno poznati vzrokov stvari, ki so se nam zgodile. To ne bi bilo le težko, ampak v nekaterih primerih povsem nemogoče. Razlogi morda niso v tem življenju, ampak v preteklem življenju ali dveh ali več življenjih nazaj, tako je to včasih povsem nemogoče vedeti. V mnogih situacijah je dobro, da se zavedamo, da prihajajo iz naših preteklih karm, ni nam pa treba natančno vedeti, kateri vzrok je prinesel kateri rezultat.

- O odločitvi služiti drugim: je dovolj, da se le v umu odločimo služiti drugim ali mora priti odločitev iz srca?

= Seveda ni dovolj, da si samo želimo razviti to motivacijo. Ko govorimo o Bodičiti, si lahko nekaj časa prizadevamo po tem, da bi jo razvili, vendar bo nekaj časa trajalo preden jo bomo zares dosegli. Zato, da bi dosegli Um prebujenja, moramo vaditi, torej samo reči: »Želim služiti drugim,« ne pomaga kaj dosti. Pomagalo bo napredovati v smeri Uma razsvetljenja, vendar mora biti to postavljeno v prakso. Ta praksa ni »nedeljska praksa«, to ni kot nedeljska šola, saj ni mogoče v nedeljo popoldne iti in meditirati v kateremkoli templju rekoč: »Tako, zdaj hočem služiti čutečim bitjem, naj bodo vse moje zasluge posvečene dobrobiti vseh čutečih bitij.« Zgolj besedilo ali intelektualno razumevanje ni tisto, kar nam bo spremenilo življenje. Pač pa uporaba v vsakodnevnem življenju od jutra do noči in od noči do naslednjega jutra. Stalno bi morali biti motivirani s pomočjo drugim, ne le ob nekaterih trenutkih.

Zato je jasno, da Um prebujenja ni le intelektualni koncept, to ni le odločitev, ki bi jo vzeli zlahka; to je globoka notranja želja, da bi se angažirali fizično, moralno, intelektualno, duhovno – za dobro vseh čutečih bitij. Ni potrebno, da bi to izključevalo nas same, saj, če želimo iti daleč, moramo prav tako skrbeti za sebe. Nekateri ljudje včasih mislijo, da moramo biti, da bi bili videti povsem predani, napol polomljeni, v umazanih oblačilih, z dolgimi lasmi, z zobmi, ki si jih že dva meseca nismo umili, z vonjem, ki je tako-tako in tako naprej. Seveda temu ni tako. Če želimo iti daleč v pomoč drugim, moramo vsaj minimalno skrbeti zase. Ob tem pa moramo pobegniti samovšečnemu stališču (posvečanje temu preveč časa vsako jutro, glede kozmetike…).

Najti moramo torej ravnovesje, srednjo pot med posvečanjem preveč čas zase in tem, da ga ne porabimo dovolj. Mislim prav tako na hrano. Nekateri ljudje, ki so zares zaposleni s pomočjo drugim se včasih pozabijo nahraniti na pravilen način in potem zbolijo in potem dobijo vnetje ali karkoli… kar jih ustavi v pomoči drugim. Moramo torej poiskati uravnovešeno držo.

A da se vrnemo k izvoru vprašanja: seveda je Um prebujenja, Bodičita, nekaj, kar moramo ŽIVETI od znotraj in ne le lahkotna odločitev.