PROTI RUTINSKEMU OBREZOVANJU OTROK

Pravni, medicinski, verski in drugi razlogi proti temu preživelemu običaju

Namen tega besedila je ovreči pravne, verske, sociološke in druge argumente, ki govorijo v prid rutinskega obrezovanja otrok in pokazati, da je obrezovanje lahko upravičeno le v redkih primerih, ko to zahtevajo zdravstveni razlogi (četudi bi se mu lahko tudi v teh primerih – kot pri fimozi – verjetno izognili).

1. Rutinsko obrezovanje otrok [1]

a) Osnovna dejstva

Rutinsko obrezovanje otrok (ponavadi v starosti od 4 do 8 let) še vedno opravljajo predvsem v nekaterih muslimanskih državah v Afriki in nekaterih arabskih državah ter delih Azije (skupaj v 28 državah). Ponavadi se izvaja v higiensko neustreznem okolju ter pogosto brez anestezije. Velja za tradicionalni kulturni obred prehoda. Amnesty International je pred desetimi leti ocenjevala, da ima 135 milijonov deklic pohabljena spolovila, pri čemer je razpon iznakaženja precej širok: od odstranitve klitorisa (klitoridektomija) do zašitja (zaprtja) celotnega vaginalnega predela z izjemo majhne odprtine za uriniranje. Po novejših podatkih naj bi bilo vsako leto 2 milijona deklic v nevarnosti, da jim pohabijo spolovila; le 9 držav pa ima zakonodajo, ki izrecno prepoveduje pohabljanje ženskih spolovil, pred kratkim se jim je pridružila še Eritreja, v kateri je sicer obrezanih kar 89 % žensk. [2]

Starejše ženske ponavadi izrežejo spolovila majhne deklice včasih celo z neposrednim namenom povečati spolni užitek njenih bodočih moških partnerjev. Ta krut in brutalen običaj ima za posledico znatno iznakaženje, težave z razplojevanjem in včasih tudi smrt. Zahodne države, v katerih je prepovedan, ga kritizirajo že leta. Toda te iste države dovoljujejo rutinsko obrezovanje dečkov in to navkljub pomanjkanju argumentov v njegov prid (moški prepucij – kožica, ki pokriva penis - je z vidika embriološkega razvoja, celične strukture, živčevja in preskrbe s krvjo enak ženskemu prepuciju). [3] Rutinsko obrezovanje dečkov je krvav in zelo boleč postopek, pri katerem se prepucij odreže z dojenčkovega/dečkovega penisa (pri odraslih se odreže od 5 do 8 cm prepucija). [4]

b) Obrezovanje dojenčkov moškega spola v številkah

Še pred kratkim je bilo na svetu 5,7 milijard ljudi, od tega 2,647 milijard moških. 18 % (oziroma 487 milijonov) izmed slednjih je bilo obrezanih in 2,160 milijard neobrezanih (najnovejše številke govorijo o 665 milijonov obrezanih moških oziroma o 30 % moške populacije). Izmed moških prebivalcev je bilo med obrezanimi: 79 milijonov ameriških dojenčkov, 9 milijonov ameriških otrok in odraslih, 13 milijonov dojenčkov v Kanadi, Veliki Britaniji, Novi Zelandiji in Avstraliji, 27 milijonov dojenčkov v drugih delih svet, 44 milijonov otrok in odraslih v drugih delih sveta, 315 (?!) milijonov muslimanskih otrok in pubertetnikov. Izmed vseh 487 milijonov obrezanih moških na svetu jih je bilo 65 % obrezanih kot del muslimanske tradicije, 15 % v drugih državah, 3 % v drugih angleško govorečih državah, 17 % v ZDA.

Še pred tridesetimi leti je bilo obrezanih do 90 % dečkov v ZDA, do 70 % v Avstraliji, do 48 % v Kanadi in do 24 % v Veliki Britaniji (in to pogosto brez anestezije). [5] Običaj se je v ZDA prenesel prek Anglije, kjer so ga opustili pred skoraj 50 leti; v Veliki Britaniji se tako sedaj izvaja le v 1 % primerov. Na Novi Zelandiji se izvaja v 3 % primerov, v Avstraliji v 10 % primerov in v Kanadi v 20 % do 25 % primerov. [6] Do upada je prišlo tudi zaradi ozaveščanja zdravnikov, od katerih zahtevajo, da obrezujejo.

c) Zgodovina obrezovanja moških

Obrezovanje moških je upodobljeno v 5000 let starih egiptovskih grobnicah. [7] Verjetno izvira iz čaščenja kač. Egipčani so verjeli, da se kača ponovno rodi, ko se levi in menja kožo. Če kače z levitvijo torej lahko postanejo nesmrtne, jim morajo ljudje slediti, so menili Egipčani. Naredili so preprosto enačbo: kačja koža = kožici, ki pokriva penis ter na tej podlagi začeli izvajati posege. Iz Egipta se je postopek razširil med mnoge semitske narode, prisvojili so si ga tako Arabci kot Judje in ga spremenili v dejanje verske narave. Tekom stoletij je poseg postal priljubljen tudi v ostalih delih sveta, in sicer iz drugih razlogov, kot so moralni, zdravstveni ali higienski. [8]

Obrezovanje brez verske podlage se je začelo v Angliji konec 19. stoletja in postalo zelo priljubljeno v angleško govorečih deželah med leti 1920 in 1950. Iz Anglije se je praksa razširila v ZDA. V tistem času so verjeli, da samozadovoljevanje povzroča množico bolezni. Obravnavali so ga kot nekaj izjemno nemoralnega in veliko otrok – tako moškega kot ženskega spola – so obrezali, ker so jih starši „ujeli pri dejanju“. Še danes se marsikdo spominja grožnje, ki so jo omenjali v povezavi s samozadovoljevanjem in sicer, da slednje povzroča slepoto? [9]

2. Pravni in sociološki vidiki obrezovanja

a) Pravna teorija, Konvencija o otrokovih pravicah, slovenska ustava

V zvezi z vprašanjem obrezovanja otrok se postavlja pravna dilema – gre namreč za kolizijo dveh pravic: na eni strani pravice otroka kot edinstvenega človeškega bitja, da sam sprejema bistvene odločitve o svojem lastnem telesu in na drugi strani pravice staršev (ali skrbnikov), da vzgajajo svojega otroka, kot želijo. Pravica staršev je v tem primeru nekoliko drugačna kot v primeru izobraževanja – tukaj gre za telo otroka in spremembo, ki nastane pri obrezovanju, je v prihodnosti moč le deloma “popraviti” (kot je pojasnjeno spodaj med zdravstvenimi razlogi). Na drugi strani pa otrok priučene nauke in prepričanja kasneje v odraslosti lahko spremeni. Poleg tega v večini primerov ni veljavnega zdravstvenega razloga za hitenje s tako kočljivo operacijo, medtem, ko gre pri izobraževanju za neprestano trajajoč proces, ki ga ni mogoče “zamrzniti”.

V pravni teoriji in praksi sta se razvila dva glavna pristopa glede kolizije med pravico otroka in pravico staršev (skrbnikov). Prvi vidi otroka kot neke vrste podaljšek identitete staršev (skrbnikov) in slednjim daje praktično neomejeno pravico (nadzor), da ravnajo z otrokom, kot se jim zdi prav (tu velja omeniti, da je najbolj pogost sociološki razlog za obrezovanje, želja staršev, da bi njihov sin izgledal kot oče). Drugi pristop vidi otroka kot posameznika, ki sam upravlja s svojim življenjem, sprejema lastne odločitve, vendar pa zanj skrbijo starši, ki ga lahko usmerjajo (ne pa silijo) v skladu s tem, kar se jim zdi primerno.

Zgodovinsko gledano so pravne rešitve presegle reakcionarno videnje otroka kot podaljška identitete staršev. Če celo lastninska pravica (nad stvarjo in ne nad živim bitjem!) dandanašnje dni ne sme biti zlorabljena, koliko bolj to velja v primeru otroka. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah – začetek veljave 2. 9. 1990 (Zakon o ratifikaciji konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ-MP, št. 15/1990, Uradni list RS-MP, št. 9/1992; v nadaljnjem besedilu: konvencija), ki se v Sloveniji uporablja neposredno, je očitno “na strani otroka”. Na področju otrokove verske svobode določa, da starši (skrbniki) otroka pri uveljavljanju te pravice usmerjajo na način, prilagojen njegovim razvojnim zmožnostim. Glede svobodnega izražanja veroizpovedi ali prepričanja so dopustne le tiste omejitve, ki jih določa zakon in ki so nujne za zavarovanje državne varnosti, javnega reda, zdravja ali morale ali pa temeljnih pravic in svoboščin drugih (drugi in tretji odstavek 14. člena). Še več, konvencija določa, da: “ Države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja” (prvi odstavek 24. člena) in da bodo: »Države pogodbenice z vsemi učinkovitimi in ustreznimi ukrepi odpravljale tradicionalne navade, ki škodujejo zdravju otrok« (tretji odstavek 24. člena). Konvencija postavlja “otrokove koristi” (ang. the best interest of the child) kot glavno vodilo državam pogodbenicam pri vseh njihovih dejavnostih v zvezi z otroki (prvi odstavek 3. člena).

Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06 – v nadaljnjem besedilu: ustava) prav tako govori o tem, da mora biti: “Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja (tretji odstavek 41. člena).” Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve (18. člen).

Obrezovanje otrok odpira tudi druge pravne in etične dileme: ali je otrok kasneje upravičen do denarne odškodnine zaradi trpljenja, ki mu je bilo povzročeno brez njegovega pristanka? Mar ni naloga zdravnikov, da pomagajo v primeru zdravstvenih okvar, bolezni itd., namesto da izvajajo operacije, ki ne koristijo posameznikovemu zdravju? Ali lahko obrezujejo tudi drugi, ne samo zdravniki – npr. moheli (obrezovalci) v judovski skupnosti itd.? Nekateri pozivajo k pravni odgovornosti zdravstvenih organizacij (npr. nacionalnih zdravniških zbornic), ki podpirajo obrezovanje ali ne svarijo pred njegovimi nevarnostmi (za podrobnosti glej poglavje 4.a - Mnenja zdravniških organizacij).

b) Švedska ureditev

Verjetno so na področju pravne ureditve obrezovanja dečkov najbolj “napredne” skandinavske države. Nekatere judovske in muslimanske skupine so ostro kritizirale Švedsko, ko je ta 1. oktobra 2001 uveljavila zakon, ki omejuje obrezovanje brez zdravstvenih razlogov. Zakon je bil v parlamentu sprejet z veliko večino, potem ko je v nekem primeru med obrezovanjem umrl muslimanski deček. Judovska skupnost je zatrjevala, da je v omenjenem primeru obrezovanje izvajal zdravnik splošne medicine in da je smrt nastopila zaradi prevelike doze anestetika. Vsako leto je zaradi verskih razlogov na Švedskem obrezanih približno 3000 judovskih in muslimanskih dečkov.

Žal je pa je bil omenjeni zakon zelo omiljen od trenutka prve javne predstavitve do sprejema in to ne glede na proteste švedskih pediatrov, za katere je obrezovanje dečkov zloraba, ki krši Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in ki bi jo bilo treba opustiti. Prvotni tekst zakona je določal, da nikogar ni mogoče obrezati pred starostjo 18 let in tudi takrat le s polnim privoljenjem posameznika, ki je bil obveščen o vseh posledicah posega. Pogajanja z judovsko skupnostjo so pripeljala do izjeme, na podlagi katere mohel lahko pridobi državno dovoljenje in obreže dojenčka, ki še ni dopolnil dveh mesecev. Ta rešitev je bila morda uvedena na podlagi (ne)zavednega tradicionalnega in (neresničnega) prepričanja, da majhni otroci po takšnem posegu ne utrpijo dolgoročnih posledic. Eden izmed mohelov, ki živi na Švedskem, je celo izjavil, da teden dni star dojenček med obrezovanjem ne čuti nikakršne bolečine. [10]

Švedski zakon o obrezovanju torej določa, da dečka mlajšega od dveh mesecev lahko obreže oseba, ki ni zdravnik splošne medicine, kolikor je pridobila posebno dovoljenje od Nacionalnega odbora za zdravje in blaginjo. Nobenega dečka ni mogoče obrezati brez uporabe anestetika, za kar mora skrbeti zdravnik splošne medicine ali diplomirana medicinska sestra. Judovska skupnost se boji, da ne bo našla medicinskih sester ali zdravnikov, ki bi ji pomagali pri izvedbi obreda, saj veliko zdravstvenih strokovnjakov obrezovanje dojema le kot obliko iznakaženja.

3. Verski vidiki obrezovanja

V judovsko-krščanski tradiji je razlog za obrezovanje največkrat povezan z naslednjim odlomkom iz Stare zaveze: “Bog je dalje rekel Abrahamu: ‘Ti pa se drži moje zaveze, ti in tvoj zarod za teboj, od roda do roda! To je moja zaveza med menoj in vami in tvojim zarodom za teboj, ki se je držite: Obrezan naj bo pri vas vsak moški!’ (Genesis 17:9-11).” Veliko drugih delov Biblije se nanaša na obrezovanje (vključno Jezusovo – Luka, 2:21), nekateri govorijo v njegov prid, drugi ne (tudi s strani samega Jezusa – ‘Če obrezo sprejema človek v soboto, da se ne prekrši Mojzesova postava, ali se morete nad menoj srditi, ker sem v soboto ozdravil celega človeka? Ne sodite po videzu, temveč sodite pravično!’ – Janez 7:19-24). Nekateri pravijo: mar ni Bog zaustavil darovanje Abrahamovega sina (Genesis 22)? Zakaj bi torej zahteval obrezovanje sinov svojih vernikov? Glavni namen obrezovanja naj bi bil darovanje Bogu – odpovedovanje mesu (telesu) in njegovim grehom, Avguštin je mislil, da je obrezovanje tako kot krst označevalo očiščevanje izvirnega greha celo pri otrocih (Zakonski stan in poželenje, II, 24, str. 292.; angleški prevod). Drugi navajajo, da se je Jezus dal obrezati zato, da se kristanom ne bi bilo treba, kot neke vrste odrešitev. Pavel je zavračal obrezovanje, najbrž iz pragmatičnih razlogov, ker bi lahko oviralo širjenje krščanstva (posebej med Grki in Rimljani) – glej Pismo Rimljanom 2: 25-28 in Pismo Galačanom.

Veliko kristjanov in Judov navaja argumente proti obrezovanju [11] : npr. zakaj hiteti s posegom in zakaj ne počakati do odraslosti; mar ni Bog ustvaril človeka po svoji podobi – Genesis 1:26 (kar pomeni, da Bog ni obrezan? Potem obrezovanje predstavlja skrunitev celosti božje stvaritve?) Zgodovinsko obrezovanje izvira iz čaščenja kač v starem Egiptu (živali so predstavljale egipčanske bogove in boginje), Judje in Arabci pa so zgolj prenesli ta obred na svojega lastnega boga itd. Pravzaprav se zdi, da teološki razpravi o tej temi kar ne more biti konca.

Očitno kar precejšen del “darovanja v obliki obrezovanja” predstavlja prelitje krvi. Splošno znano je, da je obrezovanje krvava operacija; celo v modernih operativnih pogojih je hemoragija (velika izguba krvi) lahko problematična. Do 2 % obrezanih domnevno potrebuje transfuzijo krvi. [12]

Pogosto je moč slišati, da je pravi razlog , ki se skriva za navedenimi verskimi argumenti v prid obrezovanju, poskus vzpostavitve nadzora nad (moško) spolnostjo in posledično nad človeško raso. Ena izmed neposrednih posledic obrezovanja moških je znatno zmanjšana zmožnost prijetnih občutij med spolnim odnosom. [13] To naj bi nekako “povečalo vrednost daritve Bogu”, saj je prepucij sam po sebi le “košček kože”. Prav tako naj bi pomagalo ustaviti samozadovoljevanje, saj so v preteklosti verjeli, da slednje povzroča slepoto, duševne bolezni, alkoholizem, epilepsijo in celo vrsto drugih nesreč. Zato se je nekaterim zdravnikom zdelo smiselno, da bi operacija spolovil ustavila samozadovoljevanje in preprečila nastanek drugih bolezni. [14] Ta argument je spet možno razlagati kot ideološko prevleko, ki prekriva resnični razlog: vzpostavitev nadzora nad moško spolnostjo (človeško raso).

V judovski tradiciji otroka ponavadi obrežejo pri starosti 8 dni. Četudi je obrezovanje običaj, mnogi Judje menijo, da Tora (sveta knjiga judovske religije) pozna tudi druge “običaje”, ki jih danes ne spoštujejo (npr. smrtna kazen za naslednja dejanja: varanje moža, nečistovanje – za ženske, homoseksualnost, blasfemija, žalitev staršev, upiranje staršem). Judje so opustili tudi druge navade, ki so jih v preteklosti imeli za del svoje vere (suženjstvo, darovanje živali in ljudi, razveza le za moške, podložnost žensk moškim, vključno s pokorščino vsakemu ukazu in neprizn