Buda Šakjamuni

Četrti Buda te dobe, Buda Šakjamuni (tib.: sha.kya.thub.pa), je bil rojen leta 566 p.n.š. in je doživel starost 85 let. Glavni viri zgodbe o Njegovem življenju so Lalitavistara, Mulasarvastivada-Vinaja, tako imenovani rokopis Gilgit in tisoči umetnin po vsem budističnem svetu od Afghanisana do Indonezije, ki prikazujejo Budovo življenje.

Budovi življenjepisi vseh šol se začenjajo v nebesih Tušita. Potem ko je zbral ogromno količino zaslug, ko je prešel vse stopnje Bodisatev, je prihodnji Buda iskal situacijo, v kateri bi lahko živel vzorno življenje Bude. Zato se je odločil, da se bo rodil v Džambudvipi, kjer bo lahko učil človeška bitja in, zaradi njihovih nadnaravnih sposobnosti, tudi bogove.

Zato se je spustil iz Nebes Tušita v maternico svoje bodoče matere (kraljice), ki je imela vizijo, da v njeno telo vstopa bel slon. Dobil je ime Sidarta Gautama, iz družine Šakja. Ob Njegovem fizičnem rojstvu je nastopilo mnogo čudežnih znamenj, in astrologi so bili prepričani, da bo živel življenje Čakravartina (Vladarja sveta) ali pa življenje Prebujenega.

Ta vizija je bila všeč kralju-očetu, in dal mu je priložnost, da se je lahko odlikoval v vseh svetnih umetnostih. Mladi princ je živel življenje v razkošju in užitku. A ob štirih priložnostih je imel izkušnje, ki so ga vznemirile: videl je bolnega človeka, starca, truplo in berača.

Zato je skrivoma odšel iz palače, si odrezal lase (zapustil plemeniti stan), si nadel preprosta oblačila in postal potujoči asket. Asketizma se je učil s petimi drugimi jogiji v gozdu in pri tem se je uril tako trdo, da je Njegovo telo postalo zelo shujšano. Bil je na meji smrti in medtem ko je meditiral ob reki, je mimo priplaval splav, na katerem so bili ljudje. Asket Gautama je slišal učitelja sitarja, ki je svojemu učencu razlagal: "Če struno preveč zategneš, se bo pretrgala; če pa je sploh ne zategneš, ne more dajati zvoka." Potem ko je to slišal, je Gautama opustil asketske prakse: prekršil je mnogo asketskih pravil, ker si je umil telo, pojedel nekaj riža, si vzel nekaj trave kuša za blazino in se usedel v senco drevesa Bodi.

Medtem ko je bil zatopljen v globoko meditacijo, je Mâra, poosebljenje sveta čutov, dojel, da je sam njegov obstoj ogrožen s strani nekoga, ki je na poti, da bo zapustil območje njegovega vpliva. Zato je Mâra poslal svoje lepe hčere, da bi zmedle Jogija, in končno še svoje vojske, a nobena izkušnja čutov, prijetna ali neprijetna, ni mogla zmotiti Jogijevega uvida v pravo naravo pojavov. Končno se je Mâra sam prikazal pred njim in vprašal: "Kako lahko dokažeš, da si presegel mojo oblast?" In Jogi, ki se je z eno roko dotaknil zemlje, je odgovoril: "Zemlja je moja priča." Boginja zemlje se prikaže in pritrdi.

Zdaj, ko je Mâra premagan, Jogi Gautama postane Popolnoma Prebujeni, Buda. Vse iluzije čutov so popolnoma izničene, doseže Nirvano, popolno razumevanje Praznine. Iz sočutja ostane v svetu Džambudvipe, a molči več tednov.

V tem času Ga pridejo častit milijoni bogov in Ga prosijo, naj uči. Zato se končno odpravi na pot, iskat svojih pet bivših prijateljev jogijev kot svoje prve učence. Razloži jim štiri plemenite resnice: plemenito Resnico o trpljenju, plemenito Resnico o vzroku trpljenja, plemenito Resnico o prenehanju trpljenja in plemenito Resnico o poti, ki vodi do prenehanja trpljenja.
Temu se reče prvi obrat Kolesa Darme.

Od takrat so Buda in vedno večje število posvečenih in laičnih privržencev več kot petdeset let živeli življenje beraških jogijev. Buda je učil desettisoče ljudi, v skladu s Svojimi lastnimi besedami: nasveti za otroke (= navadne ljudi) in nauki za jogije (= meditante).
Tibetanski Kangjur je zbral 84.000 Budovih učenj, 84.000 različnih vrst osvobajajočih razlag.

Potem ko je podal vsa učenja, ki jih je mogoče podati, je zavestno pojedel strupen obed, podal zadnji nasvet, Svojim učencem še enkrat pokazal vse stopnje meditacije, se ulegel v levji položaj in odšel v Mahaparinirvano.

Buda je bil v stari Indiji v mnogih pomenih zelo posebno bitje: rojen je bil v kasti vojščakov, ne v verski kasti. Tedaj so potujoči asketi odkrito in pred vsakim debatirali o mnogih različnih pogledih na svet. Buda je dobil vso izobrazbo tistega časa, in pooseblja vse možne družbene vloge, kot bojevnik, princ, mož, oče, asket, in Buda. Spoštovali so ga vsi, posebno kralji in bogati ljudje, ki so se čutili počaščene, če so njemu in njegovi Sangi lahko ponudili prenočišče in hrano - z drugimi besedami, življenjske okoliščine v tistem času so bile na splošno mnogo boljše kot danes. Naredil je nekaj precej revolucionarnih sprememb, kot je na primer sprejetje žensk kot verskih oseb (nun), kar je bilo v stari Indiji takorekoč nepredstavljivo. V času njegovega življenja je na tisoče človeških bitij doseglo stopnjo arhata - stanje odrešitve iz trpljenja samsare - pogosto celo po enem samem Budovem učenju. To se je zgodilo zaradi popolnih okoliščin v tistem času. Bitja, ki so bila rojena blizu Bude, so imela odlično karmo, prisotnost odličnega bitja pa jim je omogočila, da so z lahkoto hitro dojemala.

Budova učenja niso seznam dejstev ali dogmatično postavljenih vrednot; namesto tega je Buda učil metode za preseganje našega iluzornega pogleda na svet in na naš lastni obstoj. Zato je to dinamičen sistem, ki ga je treba uporabiti individualno, in ki se je zato predajal od enega uresničenega mojstra na naslednjega. Različni načini izražanja Budovih učenj v budističnih šolah so zgolj izrazi različnih potreb različnih pripadnikov. Dokler učenja ohranjajo popolnoma kvalificirani mojstri, ki imajo potrebni posebni uvid, so učenja še vedno koristna na svetu.

Nekoč v prihodnosti bodo učenja spet izginila. Učitelji ne bodo kvalificirani, učenci ne bodo pravilno razumeli. Budizem bo postal zbirka praznih obredov, ki bodo sčasoma povsem opuščeni. Nato dolgo časovno obdobje ne bo nobene poti do osvoboditve. To je eden od razlogov, zakaj je rečeno, da ne smemo zapravljati te dragocene priložnosti, da Darmo srečamo tukaj in zdaj.

Razširitev budizma v Indiji

Prva Budova Sanga je bilo pet jogijev, ki so postali Njegovi učenci, ko je prvič zavrtel Kolo Darme. V tistem trenutku so postali Arhati. Sanga je ves čas naraščala, in tisoči človeških bitij so dosegli stopnjo Arhata; ti Arhati so predstavljali višjo Sango, Učitelje. Po Budovi Parinirvâni (486 ali 476 p.n.š.), je menihe vodil Mahâkâshyapa.

Zgodnjo Sango so sestavljali potujoči menihi in nune, ki so se za čas deževnega obdobja naselili na enem kraju. V teh časih počitka se je razvilo neke vrste samostansko življenje, n.pr. z dvomesečnim recitiranjem pratimokše.

Kakih trideset let po Budovi Parinirvani je bila budistična Sanga prvič sklicana z namenom recitiranja in kodificiranja Budovih učenj, zato da bi jih pravilno ohranili. Zborovanje je bilo v Râjagrhi, kjer je kralj Magadha Ajâtashatru ponudil, da jih bo oskrboval. Samo Arhati, ki so imeli sidi popolnega spomina, so se ga smeli udeležiti. Več kot 500 Arhatov se je udeležilo zborovanja – a mnogi so manjkali, ker so biti zatopljeni v meditacijo. Ananda, Budov najbližji učenec, je stanje Arhata dosegel malo pred zborovanjem, zato se ga je smel udeležiti.

Sredstva za ohranjanje učenj so bila učenje na pamet in recitacija. Ananda, ki je bil prisoten na skoraj vseh Budovih učenjih, je recitiral sutre, Upâli je ponovno naštel pravila Vinaje, in Mahakashyapa je pojasnil zgodnje sezname pojasnil, ki so se razvili v Abidharmo. Arhati imajo sposobnost, da se popolno spomnijo vsega, kar so slišali; zato je bilo soglasno sprejeto, da so bile te recitacije dejansko Budove besede.

Ob istem času je Sanga bodisatev v Vimalasvâbhavi zbrala sutre mahajane. Naslednje zborovanje (v Vaishaliju) s 700 udeleženci se je odvijalo okoli 100 let po Parinirvani.

Teravada in mahajana

140 let po Parinirvani, na zborovanju v Pataliputri, je Arhat  Mahâdeva izrekel, da so nekateri Arhati duhovno "bolj" izpopolnjeni kot drugi. Večina se je strinjala z Mahâdevo (in zato so jim kasneje rekli 'Mahâsangiki' (stranka 'velike Sange'); manjšina pa se ni strinjala z utemeljitvijo, da tega Buda ni učil. Zato so jih klicali 'Sthaviravadini' ("Starešine", v paliju 'Theravadini', tisti, ki ohranjajo "ortodoksen" pogled na Vinajo). Obe skupini sta nato spremenili vsaka svoje kanone. Theravadini so še naprej učili samo pot do Arhatstva, Mahâsangiki pa so učili pot do Budovstva. Ta razdelitev Sange ima nekaj podobnosti z razlikovanjem med hinajano in mahajano, čeprav naj bi se ta dva izraza uporabljala samo v okviru mahajane kot izraza za različni vrsti motivacije: hinajana vodi do samoosvoboditve Arhata, mahajana pa vodi na pot Bodisatev, katerih cilj je pomagati drugim, da se osvobodijo.

Še eno zborovanje v Pataliputri pod vladavino kralja Ashoke je pripeljalo do uradne politične zavrnitve ene šole, Sarvastivadinov. Menihi tega reda so se nato večinoma naselili na severu Indije, t.j. v današnjem Pakistanu, Kašmiru, nato pa so se selili proti severu vzdolž svilene poti, dokler niso prišli na Kitajsko. Sarvastivada, podšola Mahasangikov, je tako postala izvor takoimenovanega 'severnega' ali 'mahajana' budizma, ki se je razširil v centralno Azijo, na Kitajsko, Japonsko, Vietnam, in končno v Tibet in Mongolijo/Sibirijo. Iz osemnajstih zgodnjih indijskih budističnih šol se je pravzaprav ena od južnih šol teravade razširila od Šri Lanke do jugovzhodne Azije. Z drugimi besedami, pogledi in razlike med prvotnimi osemnajstimi različicami budizma v Indiji so ohranjeni samo v tibetanskih filozofskih spisih, ki razpravljajo o budističnih in nebudističnih pogledih, s čimer razčiščujejo svoje lastno stališče (z gledišča Madjamake).

Verjetno je pomembno poudariti, da med šolami ni bilo nikdar ostrega nasprotovanja. Razlikovanje je bilo samo na sekundarnih, 'filozofskih' točkah. Potujoče menihe so vedno lepo sprejeli v vsakem samostanu, in zgodovina je polna poročil o velikih mojstrih, ki so kazali zelo razlikujočega duha, ko je bilo treba izbirati dodatna učenja. Če navedemo primer: Atisha, pripadnik pogleda Mahasangikov, je bil, zaradi svoje načitanosti v vseh spisih, knjižničar samostana (Vikramalashila), ki je pripadal drugi tradiciji, in visoko je cenil učenje Lodžong, ki ga je prejel od nekega učitelja na Sumatri, ki je pripadal spet drugi veji budizma. Konec koncev so bile vsem budistom skupne tradicionalne prakse sočutja, neomadeževane komunikacije in nenasilja (ahimsa).

V obdobju budizma v Indiji se je budizem razširil po širokem področju od današnjega Afganistana do Šri Lanke. Indijska umetnost in arhitektura sta tesno povezani z razvojem budistične kulture. Poznavanje Budove Darme so ohranjali v samostanskih univerzah, kot sta bili na primer Nalanda ali Vikramashila. Ti samostani so bili kulturni centri klasične Indije.

Tantra 

Ob istem času so izven družbe takoimenovani Mahaside ohranjali tradicijo, ki je zaradi svoje tajnosti šele počasi postala poznana tudi uradni zgodovini. Ti praktiki, ki so bili zelo izpopolnjeni jogiji,so uporabljali Tantrične metode, da bi dosegli cilj budizma. Videti so bili kot nori ljudje itd., skratka niso kazali sploh nobenega 'religioznega' vedenja. V času budizma v Indiji je bila ta vrsta budizma očitno 'tajna', nepoznana široki javnosti in nedovoljena v samostanih. To je bila posebna pot za posebne ljudi.

(Še enkrat je treba omeniti, da so bili ti Mahaside visoko razviti praktiki in ne navadni ljudje, kot smo mi. Zato nikakor ni primerno misliti, da smo 'sposobni' slediti njihovemu zgledu, medtem ko smo še pod vplivom čustev in navezanosti. To ni izgovor za ponos in navezanost, temveč metoda onkraj takšnih negativnosti.)

Budizem v Tibetu

V času tibetanskega imperija je Tibet (včasih) vladal budističnim ozemljem vzdolž svilene poti, pa tudi delom Kitajske in Indije. Tako se je Tibet srečeval z budističnimi kulturami, kamorkoli je padlo oko. Osrednja Azija je morala za Tibet imeti pomembnejšo vlogo, kot pa se je na splošno predpostavljalo doslej. Tako je na primer možno, da se je tibetanska pisava razvila v centralni Aziji pod vplivom khotanske abecede.

Ko so se tibetanski kralji začeli zanimati za budizem in so od 7. stoletja dalje vabili budistične mojstre, je to sovpadalo z islamsko ekspanzijo preko zahodnih delov budističnega sveta. 'Furor islamicus' je zadel Bamiyan (Afghanistan) in kmalu zatem Khotan in druga področja centralne Azije, kar je pripeljalo do popolnega uničenja budističnih civilizacij na teh področjih. V tem času je bil glavni vir prenosa kulture 'severozahodni' budizem.

Tibet je bil pod vplivom religije bön, ki je vzpostavila 'sakralno' kraljestvo s kralji, ki so bili predstavniki bogov na zemlji za omejeni čas trinajstih let. Spreobrnitev enega od kraljev (Thrisonga Deutsena) v budizem je bila torej tudi politična poteza z namenom, zlomiti močni vpliv bönovske aristokracije, ki je imela močan vpliv na časovno omejenega, običajno šibkega kralja.

Kitajski cesar in nepalski kralj sta se oba tako bala tibetanskih bojevnikov, da sta kralju Thrisongu Deutsenu poslala vsak po eno princeso. Ti dve kraljici sta s seboj prinesli dva okusa budizma: indijsko tradicijo in kitajsko tradicijo. Kralj Thrisong Deutsen je povabil opata Shantirakshito in Mahasiddho Padmasambhavo iz Kašmira in premagal bönske nasprotnike.

V budizmu je bilo običajno, da so prirejali debate med razhajajočimi se pogledi, tako z nebudisti kot med budisti samimi. Ker so bili Tibetanci zdaj v stiku s kitajsko in indijsko tradicijo budizma, so organizirali debato, v kateri je zmagal indijski razpravljalec Kamalashila. Zato je državna religija postal pozni severno indijski budizem (Sarvastivada-Mahasangika, Madjamaka), (kitajskega) Ch'an (Zen ) pa v Tibetu niso več poučevali, in morda se je hitro zlil z naukoma Mahaati in Mahamudra.

Kmalu po uvedbi budizma je na prestol prišel bönski kralj (Langdarma) in v osrednjem Tibetu popolnoma uničil budizem. Po nekaj političnih viharjih pa je bil sčasoma budizem ponovno uveden. Zdaj so šli Tibetanci v severno indijske samostane, kjer so doživeli zadnje dneve indijskega budizma, tik pred prihodom tolp islamskih Mogulov (Mongolov), ki so uničile skoraj vsako sled samostanskega budizma.
Tantrični budizem, ki je bil izven družbe, pa je verjetno preživel dlje in se je verjetno v neki točki zlil tudi z religioznimi verovanji laikov. Zato je Tibet zadnja dežela, ki je prejela izjemno kompleksni sistem budistične filozofije in tantričnega budizma iz Indije, in najpopolnejšo tradicijo budističnih spisov lahko najdemo samo v Tibetu.

Prej uvedeno tradicijo budizma, ki je bila še vedno uveljavljena na (daljnje vzhodnih) robnih območjih Tibeta, so prav tako prinesli nazaj v osrednji Tibet in se je zdaj imenovala 'Njingmapa' (stari), v nasprotju z 'novimi' tradicijami ('Sarma') iz Indije. Glavna izročila, prinešena iz Indije, so se imenovala 'Sakjapa' (tisti iz Sakje), 'Kadampa' ('tisti s čistimi besedami'), in 'Kagjupa' (tisti z ustnim izročilom).

Šola Sakja je izvirala iz posebnega izročila (lam-dre) iz Indije. Učenja Kadamp so bile netantrične metode (lam-rim), ki so prihajale posebno od Atishe, ob čemer pa niso zanemarjali tudi tantričnih metod. Šola Kagju pa je bila izvedenka mahasidskega tantričnega izročila Marpe in Milarepe, skupaj s Kadampa šolanjem Gampope. Njingmape so ohranjali učenja suter in tanter šole Mulasarvastivada iz Kašmira. Tako torej vse šole vsebujejo iste tradicije samostanov in mahasidov iz Indije - tehnično gledano so vse ista veja šole Sarvastivada, vse pripadajo Madjamaka pogledu budistične filozofije.

Kasneje v zgodovini, ko je bila disciplina v mnogih samostanih nizka, je bil v Tibetu rojen reformist. Njegovo ime je bilo Tsongkapa ('tisti iz čebulne doline'). Prejel je učenja vseh tibetanskih šol, opravil več meditativnih umikov v okviru različnih tradicij in napisal veliko število knjig, ki so pojasnjevale mnoge točke Budove Darme. Tisti, ki so se postavili na njegovo stran s spoštovanjem do etične discipline in ohranjanja pravil Vinaje, so kot politično potezo nosili rumene klobuke namesto tradicionalnih rdečih. Tako je postalo poznano razlikovanje med rdečimi klobuki in rumenimi klobuki. V skladu s njihovo visoko disciplino so rumene klobuke kasneje imenovali Gelugpa ('tradicija discipline'). Gelug  vejo budizma je sčasoma sprejela večina samostanov, tako da je bila na koncu šola Gelug dominantna v Tibetu.

Šola Gelug je kmalu ustanovila osrednje samostanske univerze, ki so imele enako vlogo kot zgodnejši indijski samostani, na primer Nalanda: kot svetovno znana središča budistične učenosti, kjer je mnogo menihov študiralo, da bi prevzeli vodilne položaje v svojih domačih samostanih - kar lahko takorekoč primerjamo z Oxfordom, Cambridgeom ali Harvardom.

Kot odgovor na politična nasprotovanja med samostani v Tibetu so nekateri visoki mojstri v 19. stoletju začeli novo gibanje, Rime  ('brez pripadnosti liniji'). Sprejemali so transmisije od drugih šol poleg svoje lastne, da bi pokazali enakost različnih tradicij.

Po umoru zadnjega bönskega kralja pred več kot tisoč leti tibetansko kraljestvo ni imelo več voditelja. Pod pritiskom ekspanzije Mongolov je Lama  iz šole Sakja postal tributarni vodja Tibeta za Mongole. Kasneje je Lama iz šole Gelug dobil ta naziv od mandžurskega cesarja; postal je poznan kot Dalajlama. Kitajska prilastitev Tibeta izvira iz tega zgodovinskega dejstva.

Budistični mojstri, ki so bili imenovani za voditelje Tibeta, so uporabljali svoj politični vpliv, da so Tibet varovali pred invazijami. Končno so Tibet leta 1904 zasedle britanske, leta 1951 pa kitajske sile. Zato je 13. Dalajlama veliko let preživel v Mongoliji in na Kitajskem, 14. Dalajlama pa je moral pobegniti v Indijo in se tam naseliti za stalno.

Takoimenovana Kulturna revolucija od leta 1966 dalje je poleg neznanskih izgub človeških življenj, posebno življenj visokih budističnih mojstrov, povzročila tudi uničenje celotne budistične infrastrukture.
A tibetanski begunci so v izgnanstvu ponovno postavili glavne samostane, sposobni so bili ohraniti visoke standarde v svojem izobraževanju. Končno so se bogate zahodne dežele začele zanimati za budizem in navezovati stike s temi samostani. To je pripeljalo do razširitve budizma v zahodni svet, pa tudi do določene mere financiranja budističnih samostanov na vzhodu.

Vesolje z budističnega zornega kota

Po budističnem razmišljanju obstajajo različna vesolja, v katerih bivajo čuteča bitja. Bitja, ki imajo medsebojne povezave in si delijo podoben tip karme, se lahko znajdejo v stiku druga z drugimi v vesolju, v katerem živijo.

Vesolja, kot tudi vse drugo, imajo začetek in konec. Vesolje obstaja za dolgo obdobje ene Mahakalpe. Začne se, ko so bitja ustvarila karmo, da izkušajo takšne vrste svet. Konča se, ko je Karma  dokončno izčrpana. Konec Mahakalpe opisujejo kot ogromen ogenj, ki uniči vse, kar ima obliko - podobno kot v grških, rimskih in germanskih opisih.

Mahakalpa je razdeljena v štiri eone. Vsak od teh eonov ima podeone, nadaljnje cikluse boljših in slabših karmičnih pogojev. Zato celotno vesolje utripa pod vplivom različnih karm čutečih bitij, ki s svojo karmo ustvarjajo vesolje.

V izjemno dobrih obdobjih Mahakalpe človeška bitja živijo 80.000 let. V izjemno slabih obdobjih človeška bitja živijo manj kot deset let. Zdaj smo v času, ko človeška bitja živijo do 100 let, a življenje se skrajšuje.

Vesolje je nadalje razdeljeno na štiri glavna področja ali celine. Živimo na južni celini, Džambudvipi, kjer je položaj človeških bitij manj ugoden v smislu sreče, a primerna količina trpljenja spodbuja prakso Darme, ki se jo (od časa do časa) najde na tej celini.

Ta Mahakalpa nosi ime Badrakalpa ('srečna doba', tib. skal pa bzang po), ker se bo v njej pojavilo tisoč Bud, da bi bitja učili, kako se osvoboditi iz samsare. Ker v izjemno pozitivnih obdobjih bitja niso nagnjena k razumevanju plemenite resnice o trpljenju (in minljivosti), so bodo Bude pojavljali posebej v obdobjih, ko je mnogo več trpljenja, t.j. v slabih časih. Ker smo zdaj v propadajočem delu 'Kalijuge', ki je že sama na sebi 'slab' čas, Bude prihajajo v razmeroma hitrem zaporedju.

Pred Budo Šakjamunijem je Darmo učil Buda Kašjapa, in po Budi Šakjamuniju bo Buda Maitreja učil bogove in človeška bitja. V vmesnem času bodo nešteti Bodisatve pomagali ohranjati učenja Bud ali celo ustanavljali religije, v kolikor je to dober način za pripravo bitij na pot do osvoboditve.

Dejansko, Buda verjetno ni 'rojen' na svet kot običajno bitje, temveč smo prejkone mi rojeni v okolju, kjer lahko zaznavamo nekega Budo (ali njegova učenja). V tem smislu je Džambudvipa, naš del vesolja, Čista dežela Bude Šakjamunija, ker imamo tukaj naslednje kvalitete: (a) Buda je poučeval Darmo, (b) Darma je še vedno prisotna, (c) obstaja podporna (kvalificirana) Sanga.