Vzgoja otrok z budističnega stališča

Lama Thubten Shenphen Rinpoče - 25. september 2001 - Dunaj / Shenphen. Rime.Tschöling - Avstrija 

Jasno je, da se danes, bolj kot v preteklosti, pojavljajo različne težave v zvezi z otroci in da obstaja kar nekaj nesporazumov o tem, kako naj se nanje odzovemo kot starši ali vzgojitelji. Prepričan sem, da čudežna rešitev ne obstaja, saj je vsak otrok drugačen, obstaja pa skupna osnova. Danes v šolskem sistemu ne zaznavamo nekaterih osnovnih težav, nekaterih posebnih problemov. Morda zato, ker težimo k temu, da predamo šoli celotno vlogo vzgojitelja.

Ne vem, kako je tukaj, vendar v nekaterih državah otroci hodijo v šolo od devetih do petih. Zato je lahko naš prvi razmislek namenjen otrokovim ritmom.

Ritem otroka

Kot sem rekel, ima vsak otrok drugačne navade, ritme, osebnost in ko razmišljamo kako to spoštovati, se izkaže, da je glavni problem vzgoje povezan z našim pricakovanjem, da bodo vsi otroci več ali manj enaki. Da bodo enakega videza, vedenja in reakcij. To seveda vodi v težave in nerazumevanje, v jasne primere netolerance, saj ne reagira vsak na enak nacin, tudi otroci ne. Če naletimo na otroka, ki se odziva na drugačen nacin, ga obravnavamo kot abnormalnega.

Veliko otrok v ZDA, danes celo v Evropi, je zaradi hiperaktivnosti obravnavanih z medicinskimi sredstvi. Če si opise in simptome, ki so jih ugotovili za te otroke, natančno ogledamo, ugotovimo, da je tisto, kar je bilo trideset let nazaj za otroka normalno, danes označeno kot symptom for ADD .

Trideset let nazaj bi bil s temi kriteriji tudi jaz klasificiran kot hiperaktiven! Danes pa takega otroka pripeljemo v sistem, ki ima tako visoka pričakovanja do otrok, da takšnega otroka vidi kot motenega… najverjetneje zato, ker je moteč! Za motečega otroka obstajajo različne rešitve, ki naj ga pomirijo, vse do medikalizacije!!

Vprašamo se lahko, komu želimo s takšnim početjem pomagati? Mnogim očividcem se zdi, da s tem bolj vzdržujemo srečo sistema kot otrok. Učitelj se bolje počuti, ko je otrok pomirjen. Otrok se malce bolj odziva na norme. Žal pa je tak otrok izpostavljen zdravljenju z Ritalinom®, ki sodi v družino amfetaminov. Vzpostavimo lahko povezavo med izumitelji Ritalina® in dejstvom, da so isti ljudje vzpostavili diagnozo hiperaktivnosti. A to je morda že druga tema…

Odgovornost

Zadeva, na katero pogosto naletim,je,kako obravnavati otroke z ozirom na odgovornost... To je v osnovi isto kot način, s katerim običajno naše vlade obravnavajo svoje državljane, a to lahko natančneje vidimo pri otrocih.

Kakšen je danes prostor, ki ga puščamo otrokom, da izkušajo stvari sami od sebe? Kakšen je prostor, ki ga prepuščamo otrokom za odločitve o stvareh, ki se jih neposredno tičejo? Skoraj ga ni. V šoli, doma, v sodnem sistemu, v socialnem sistemu je mnogo odločitev, ki so sprejete brez privoljenja otroka ali brez kakršnegakoli posvetovanja z otrokom. Ob tem je jasno, da je za nas dobro, da se zavedamo stvari, katerih del smo in da je dobro za vse, če imamo možnost odločanja o temi, s katero se bomo soočili. Če pogledamo z zelo temeljnega zornega kota, na primer ko rečemo otroku le: "Naredi to!" brez nadaljnjega pojasnila, se morda ne bo vedno strinjal. Ko pa mu pojasnite, zakaj naj bi bilo nekaj storjeno in kakšne so posledice, bo lahko to dosti bolje razumel in odločitev bo zrasla iz njega samega.

Pravila, omejitve in togost oziroma popustljivost odraslih

Prav tako pa ne bi smeli zapasti v skrajnost popustljivosti; znotraj nje je otrok kralj vsega, počne le to, kar si želi. Mejo med obema je dostikrat težko postaviti. Kot popustljivosti nasprotno skrajnost lahko pogosto naletimo na skrajnost togosti, vse do nasilja. V mnogočem je potrebno najti srednjo pot.

Mislim, da je izvor velikega dela debate o vzgoji izvira v vprašanju: "S kakšno motivacijo obravnavamo otroke, zakaj imamo otroke, zakaj delamo z otroki, kakšna so naša pričakovanja do dela z otroki?" Ali se zavedamo resničnih otrokovih potreb ali samo opravljamo svoje delo, uporabljamo neka pravila? Glede na motivacijo, ki jo imamo, glede na namen naše vzgoje, bomo verjetno reagirali na različne načine. Ko začnemo o tem malce razmišljati, lahko naredimo majhno primerjavo ali raziskavo o različnih vrstah vzgoje. Vidimo lahko, na primer, kako na vzgojo gleda vzhod in kako zahod; in kako na zahodu nekateri ljudje razmišljajo o "idealni vzgoji". Ne verjamem v samo eno pravilno vrsto vzgoje, ampak v raznolikost vzgojnih pristopov. Imamo lahko idealno podobo o tem, kakšna naj bi bila najboljša vzgoja, a glede na vsakega posameznega otroka moramo prilagoditi svoje poglede.

Rad bi se vrnil k temi motivacije in načinu, kako vidimo svoje otroke. Globlja kot je naša bodhičita motivacija sočutja do vseh bitij na splošno, posebno naših otrok, bolj "gladki" bodo naši odnosi z njimi.

Ampak! Sočutje ne pomeni popustljivosti. Jasno je, da otroci potrebujejo meje. Ne gre za to, da bi otroci posebno cenili omejitve ali da bi si jih želeli sami od sebe, ampak za to, da struktura otrokovega uma potrebuje meje. A kje so meje, kako jih postaviti? Tudi tu naše sočutno stališče igra veliko vlogo. Je meja postavljena zaradi naše lastne koristi ali v korist otroka?

Obstajajo različni načini, kako jih vnesti v prakso: tako da enostavno vsilimo pravilo ali da dovolj obširno razložimo pomen pravila. Otrok je zelo občutljiv za ta občutek pravičnosti. Zato je videti, da je, še preden uporabimo pravilo, izjemno pomembno, da ga dovolj jasno razložimo. Seveda tu govorimo o pravilih, ki so tu zaradi dobrobiti otroka, ne o pravilih, ki bi jih otroku naprtili enostavno zato, ker smo utrujeni ali ker čez čas nočemo, da nas otrok moti.

Nekaj je tu zelo pomembno: ko enkrat pravilo otroku razložimo in natančno pojasnimo, je pomembno, da ga spravimo v prakso. To je pomembno zaradi trenutka, ko otroka prosimo, naj nekaj naredi – vedeti mora, da takrat, ko nekaj rečemo, obstaja tudi uporaba tega pravila in obstaja tudi posledica pravila. Posledice, ki se jih bo otrok ob tem učil, so pomembna osnova za izgradnjo njegove lastne psihe.

V uporabi pravila trčimo ob pogosto napako. Nekega dne pridemo domov veseli in dobre volje in takrat si lahko otrok privošči več kot običajno, presež;e lahko meje, ne da bi mi ob tem ukrepali; naslednjega dne pa smo utrujeni in izčrpani in takrat je naš odziv na otroka, ki krši meje, precej močnejši, morda celo nasilen. Takšno početje zagotovo ustvarja zmedo v otrokovem umu, saj ne ve več natančno, kje je meja. To razumevanje enotnosti v našem obnašanju je nadvse pomembno.

Enotnost se nanaša na pravila in meje, prav tako pa na odnos med osebami, ki so odgovorne za vnašanje teh pravil in meja v prakso. Pogosto lahko namrec opazimo napako, ko eden od staršev nekaj dovoli, drugi pa ne. Tako imamo tu nekoga, ki skuša vnesti pravilo v prakso, otrok pa je že razumel, da obstaja tudi drugačna možnost, torej gre do drugega starša ali vzgojitelja in prosi za isto stvar, da bi videl, če bo odgovor morda drugačen. Tudi to v otroku ustvarja zmedo, saj spet ne ve natančno, kje stoji meja. Potem se nauči s tem igrati. Na ta nacin odrasli povsem izgubijo vlogo zgleda o tem, kaj je potrebno narediti in česa se ne sme narediti.

Biti zgled

To je druga točka, ki bi jo rad poudaril: pojem 'biti zgled'. To je najverjetneje najbolj natančen način prenašanja sporočila ali vedenja otroku ali skupini otrok. To so prav tako zelo dobro razumeli splošni vzgojitelji, TV in mediji. Če včasih otrok ne more najti zgleda doma ali v kakšni drugi strukturi, potem se lahko začne zanašati na medije, kot je npr. televizija. Seveda ne more biti vsa televizija obsojena, vendar nekateri vidiki igrajo v tem oziru veliko vlogo. Če ni neposredno TV program tak vir, je lahko včasih težko otroku pokazati, kaj je dobro in kaj slabo na primeru takšnega medija.

Če hočemo, da bo otrok upošteval določeno število pravil, jih mora seveda odrasli, ki je zanj odgovoren, prav tako upoštevati. Ni mogoče zahtevati: "Delaj kar rečem in ne, kar počnem!" - kar je pogost primer. Na ta način otrok ne razume, zakaj odrasli, ki naj bi mu bil zgled, ravna na način, ki ga sicer njemu prepoveduje. Na primer, če pričakujemo, da bodo naši otroci mirnejši in tišji, a včasih eksplodiramo v jezi nad njimi ali kakšno drugo temo, tedaj je težko pričakovati izboljšanje v temperamentu otroka.

Smisel tega, da smo dober zgled otroku, da se urimo v tem, kar učimo, je bistvenega pomena. Seveda vključuje določeno količono dela na sebi. Iz tega razloga je to včasih težko izvajati in zato nekateri opustijo željo, da bi to počeli.

Ustvarjanje osebnih izkušenj

Tu je prav tako polje, ki ni vedno cenjeno, to so osebne izkušnje. Ugotovil sem, da smo do otrok pogosto pretirano zaščitniški. Motivacija za to je sicer lahko dobra, saj jih želimo obvarovati, a jih obenem prikrajšamo za možnost učenja. Seveda mora odrasli poiskati mejo in ugotoviti, skozi katere izkušnje je otrok zmožen iti in pri katerih bi bilo potrebno poiskati drugačen način, da jih razložimo.

Kot primer bi lahko vzeli majhnega otroka, ki se približuje prostoru, kjer je nekaj zelo vroče. Otroku rečemo, naj se ne približa, ker se bo opekel. Tu ne govorim o nečem ekstremno vročem, kot kakšni taleči se bakli, ampak na primer stekleni pečici. Po tem, ko smo otroku rekli, da je to vroče, sta možna dva pristopa. Večina ljudi je nagnjena k temu, da otroka prestavi od stekla. Drugi pristop bi bil, da otroka spremljamo v tem, da izkusi dejstvo vročega stekla. V vsakem primeru mora namreč otrok slej ali prej izkusiti, kako vroče je to in da se drži stran v situacijah, ko rečemo: "Bodi previden! Vroče je." Kaj pomeni vroče otroku, če samo rečemo, da je to vroče?

Drug primer zadeva malce starejše otroke v povezavi z noži. Na taborjenju sem vedno prišel do treh vrst odnosa do nožev, dveh nasprotnih in enega v sredini. En pristop je bil izogibanje nožem. Nasproten bi bil vsem pustiti, da se nenadzorovano igrajo z noži. Srednja pot je učiti otroke, kako uporabljati nože. Saj se bodo morali v vsakem primeru, z nami ali brez nas, naučiti, kako jih uporabljati. Brez nas bodo verjetno prej naleteli na kakšno bolečo izkušnjo, medtem ko bi bilo lahko zanje koristneje, če jih učimo, kako ravnati z noži, v kateri smeri naj cepijo les, in v kateri smeri ne bi smeli premikati noža. A to vzame čas in dostikrat ne želimo porabiti toliko časa, torej je za nas najhitrejša rešitev, da vzamemo vse nože, kar pa ni nujno najbolje…

Na plano bi lahko potegnil še dosti primerov iz taborjenja, kjer otroke tako zelo ščitimo, da jim povsem onemogočimo kakršnokoli možnost, da bi se učili iz svoje izkušnje. To ne vodi le v pomanjkanje izkušenj, ampak tudi v težavo v izoblikovanju osebnosti otroka. Vsi namreč rastemo iz izkušenj, ki smo jih bili zmožni ustvariti.

Ugotovljeno je bilo na primer, da so imeli otroci, ki se niso mogli dovolj pogosto plaziti po tleh, ko so bili majhni, večkrat težave v jeziku in koordinaciji, na primer disleksijo. To morda ni edini vzrok, a raziskovalci so izpostavili, da nezmožnost otroka, da raziskuje prostor z vsem svojim telesom, vodi do takšne vrste problemov. Večino časa se otroci ne plazijo dovolj, ker se starši bojijo prahu, umazanije ali pa, da se bo otrok na tleh nekako poškodoval.

Torej ohranimo v umu otrokovo "pravico do izkušnje".

Otrokovi urniki

Naslednja točka zadeva otrokove urnike. Pogosto imajo otroci zelo natrpan urnik: odkar zjutraj vstanejo, dokler ne gredo zvečer v posteljo, morajo vsako uro, vsake pol ure početi nekaj, kar je natančno dolocčno. Od tega do tega časa so v šoli, potem gredo na klavir, po tem na džudo, potem na likovni krožek, potem imajo ples, potem gredo domov jest in se stuširat in potem gredo spat!

Takšen urnik ima dve veliki pomanjkljivosti. Prva je, da otrok ne preživlja več časa s svojimi starši. Druga je ta, da se otrok ne dolgočasi vec. Obstajajo raziskovalne študije, ki kažejo, da dolgčas ni tako slab: ko je videti, kot da se otrok dolgočasi, je to čas, ko integrira, kar se je naučil in kar je bilo v stiku z njim. Ko otrok najde nekaj casa, ko na videz ne počne nič, to ni nekaj, proti čemur bi se bilo potrebno boriti. Ko na videz nič ne počne, lahko, prvič, ponotranji, kar se je naučil v preteklosti, in drugič, najde nekaj prostora za ustvarjalnost. Odrasli so tisti, ki imajo težave z dolgočasenjem svojih otrok, saj so odrasli tisti, ki se pogosto bojijo biti sami, biti zdolgočaseni, zato imajo težnjo k projiciranju svojih občutkov v otroke. Videti pa je, da otrok potrebuje ta prostor.

Torej ohranimo v mislih tudi idejo otrokove "pravice, da je brez jasno določene dejavnosti."

Vprašanje: Ko govorimo o dolgčasu otrok, je to posebnost vsakega otroka ali bi lahko dali splošen nasvet o tem, koliko prostega časa naj bi puščali otroku?

Odgovor: Ne verjamem, da je mogoče vnesti isto shemo na vse otroke. Pozorni moramo biti na to, da se otrok lahko izrazi sam, na tih način, ne nujno v dejavnosti, ki mu jo načrtujejo starši. Včasih lahko otroka vprašamo, kaj bi rad počel in koliko časa bi želel ohraniti zase. To ne pomeni, da moramo narediti vse, kar si otrok zaželi! Le da se bolj zavedamo njegovih potreb.

Vse področje vzgoje je zelo močno povezano z našo motivacijo, pripravljenostjo, da za otroke delamo najboljše, kar zmoremo. Bolj ko si to želimo, več časa potrebujemo zanje in večjo koncentracijo zahtevajo od nas. Na kratko, več dela. Zato moramo resno meditirati o koristi te naravnanosti, da bi lahko dali vse od sebe.

Nekoč smo imeli na taborjenju veliko debato o uporabi grdih besed. Ena skupina ljudi je trdila, naj se ne trudimo delovati proti temu, saj ne bi spremenili ničesar, ker so ti otroci prihajali od tam, kjer ljudje preklinjajo, tja se bodo otroci tudi vrnili in nadaljevali s preklinjanjem. Drugi ljudje so menili, da bi morali za vsako grdo besedo uvesti kazen. Meni se je zdela srednja pot najboljša: torej opozoriti otroka, da je izrekel grdo besedo, da to ni prijetna beseda; in da lahko, če ima močno navado preklinjanja, uporabi drugo namesto nje. Za to je potrebno kar nekaj energije. Predvsem od tebe kot vzgojitelja to zahteva, da imaš ves čas eno uho odprto, da lahko slišiš te besede. Kjerkoli nekaj delaš, karkoli počneš, govoriš, se s čim ukvarjaš, te bo del tebe, del tvoje pozornosti opozoril: "A, tu je grda beseda!" in ko to opaziš, se boš obrnil in rekel: "Kaj si rekel?" Ni potrebno, da bi bili grobi ali nasilni ali karkoli. To je le opozarjanje otroka na dejstvo, ki se ga otrok začenja zavedati. Dogajalo se je, da so sredi počitnic na taborjenju otroci že osvojili razumevanje, katere besede so prijazne in pri katerih moramo biti previdni.

Drug način, kako pomagati, je bilo učenje nadomeščanja ene slabe besede z drugo besedo, ki se začne z istim zlogom, a se konča kot običajna beseda. Težko dam primer, ker bi bil francoski. (Slovenski primer bi bil pi…smo.) Postopoma otroka ozaveščamo o tem, da obstaja še en način vedenja, poleg tega, ki ga je vajen. Ne glede na to, iz kakšnega socialnega ozadja prihaja otrok, mora imeti to vedno odprta vrata za druge možnosti, druge priložnosti.

Prav tako smo debatirali o tem, kako otroku pokazati naklonjenost. To je bil počitniški tabor za otroke iz težavnih družin in za nekatere je bilo rečeno, da jim ni dobro izkazovati naklonjenosti, saj tega doma niso vajeni. Tako bi se lahko, če gredo na taborjenje, slabo počutili, ko pridejo nazaj domov. Verjamem, da je otroku vedno dobro pokazati, da obstajajo tudi drugačni načini vedenja, tako da se lahko kasneje sam odloči in sledi tistemu, čemur sam želi slediti.

Enkrat smo imeli enako debato o otrocih, ki pridejo na taborjenje iz Indije ali Rusije, torej, če je res dobro privesti otroke iz takšnega okolja, iz enega socialnega konteksta v drugega, saj bodo, ko se vrnejo domov, lahko to pogrešali. Zame je odgovor enak: bolje je otroke ozavestiti o tem, kaj lahko postane bolje, kot je sedaj.

Vprašanje: Da bi vzgajali otroke, je najprej potrebno vzgojiti sebe. Kako lahko to storim?

Odgovor: Ja. To je obširna tema. Mislim, da je najprej potrebno odpreti duha za razlicne možnosti. Razumeti moramo, da vrsta vzgoje, na katero največkrat naletimo, še ni nujno najboljša. Prav tako vzgoja, ki smo je bili sami deležni, ni bila nujno najboljša na svetu. Tako moramo biti pozorni in razmišljati o tem, kako bi bilo najbolje odgovoriti na to ali ono okoliščino. To je odvisno predvsem od naše sposobnosti za analiziranje te situacije. V številnih okoliščinah o tem ne razmišljamo, soočeni z različnimi dejstvi reagiramo na zelo čustven in spontan način. Tako je pred nami veliko dela na sebi, na splošno, toliko bolj pa, ko smo odgovorni za otroke: dela na tem, kako pristopiti k različnim čustvom, kako reagirati na razlicne okoliščine. Rekel bi, da je to zelo odvisno od poti, po kateri smo se odločili hoditi. Govorim lahko predvsem o tem, kako vzgajati sebe z budističnega zornega kota. S te perspektive sta dva vidika, na katerih velja delati: meditacija o bodhičiti in meditacija o tem, kako imeti v vsaki situaciji umirjen um.

Mislim, da je naša motivacija med najboljšimi koristmi za otroka. Napravimo lahko manjše napake, saj se dostikrat ujamemo v čustva in vrsto osebnih težav, tako da pogosto težko ločimo, kako ravnati in kako ne. Meditacija je zelo pomembna pri tem, da vse to odložimo, da bi zmogli situacijo analizirati. To je dolgotrajno delo. Čeprav je glavna tema otrok, je tu jasno, da kjerkoli se to dotakne osebnega dozorevanja, ta proces ne more biti dovršen v kratkem času. Najpomembnejša pa je želja, da bi ta proces začeli, želja, da bi prišli do znanja o različnih načinih vzgoje in dobili nasvet od ljudi, ki imajo na tem področju več izkušenj kot mi.

Vprašanje: Kaj lahko storim, ko moji učenci ne ravnajo v skladu s pravili, ki so vzpostavljena?

Odgovor: Otroci morajo pravila zelo dobro razumeti; kaj so njihovi cilji, zakaj so vzpostavljena ipd. Ko pa smo enkrat prepričani, da smo jih dovolj dobro razložili, da smo se vanje dovolj poglobili, da so razumljena, potem moramo ravnati na trši način. Ta strožji pristop je seveda pristop, ki ne sme priti iz osebne jeze ali kakršnegakoli nasilja. Kljub temu pa majhen tlesk po ritki ni še nikogar ubil.

Meja mora biti jasna. Če je ta meja hote prekoračena, mora nastopiti posledica. Začnemo lahko z raznimi vrstami malih opominov, kot na primer v razredu, kjer sem učil leta nazaj: začeli smo uporabljati majhne križce na tabli. Če si bil opozorjen na napako, si to označil s križcem; otroci so vedeli, da se bo nekaj zgodilo, ko dobijo tri križce. Seveda je bila kazen skladna z napakami. Doma je lahko nekaj minut manj igranja z Gameboyem® ali nekaj manj televizije ali poobedek manj – vedno stvari, ki niso nujne za otrokovo življenje, "dodatne" stvari. Če za kazen pošljemo otroka spat brez večerje, to ni dobra kazen. To, da ne je deserta pa ni škodljivo, prav tako ne, če en dan pogreša TV.

Vprašanje: Nisem dobro razumel poante o nasilju: ste rekli, da če otrok počne nekaj v nasprotju s starši, ne bi smeli nikoli uporabiti nasilja?

Odgovor: Zame je nasilje nekaj, kar prihaja iz nenadzorovanih čustev. Kljub temu pa mislim, da v nekaterih primerih, od časa do časa, če otrok dobi tlesk po ritki, to lahko postavi jasno mejo. Ob tem nikakor ni potrebno nasilje!

To ni rešitev za vse probleme, a se lahko zgodi. Ne bi smeli imeti slabe vesti, če smo o tem razmislili in če je bilo naše dejanje izvedeno s sočutjem. Lahko rečem, da so v nekaterih primerih otroci to celo iskali. Če ne bi reagirali na ta način, je lahko razumljeno kot znak nezanimanja ali neljubljenosti.

Na počitniškem taboru sem imel veliko težav z enim od otrok; zato, ker se zelo težko pripravim do tega, da koga kaznujem. Nekoč pa sem ga tlesknil po ritki in odkar sva kasneje o tem debatirala, je bil najin odnos zelo prijeten.

Če otroku puščamo, da počne karkoli, kar si želi, si to lahko vedno razlaga kot pomanjkanje pozornosti. Po drugi strani pa je, brez vsakršnega nasilja, postavljanje pravil in njihova pravična uporaba zelo jasen način skrbi za to, kar otrok živi in priprava za življenje z drugimi.

Vprašanje: Spanje je pomembno, ampak nekoč sem poslala svojega otroka spat za kazen. Po borbi je šel spat in končno zaspal. Spal je do naslednjega dne. Ampak ta metoda ni videti prav idealna, kajne?

Odgovor: Če je spal, je bilo morda dobro, saj je potreboval spanje. Tu nisem zato, da bi povedal, kaj je "idealna" metoda; ne morem reči, da je nekaj povsem dobro ali povsem slabo, saj je to odvisno od konkretnega otroka ali skupine otrok. Sem na primer precej proti klofutam po obrazu, a če to se to zgodi enkrat, v nujni situaciji, zaradi tega še ni konec sveta.

V vsakem primeru sem prepričan, da je zelo pomembno, da se po tem, ko je bila kazen izvedena, o tem kasneje z otrokom pogovorimo. O tem, če je bila kazen pravilna, v skladu s pravilom, ki je bilo kršeno. Ne govorim o opraviČilih, ampak o pogovoru o tem.

Vprašanje: Želela sem vprašati o verski vzgoji, posebno glede na dejstvo, da v mojem družbenem okolju ne delim istega verskega prepričanja z večino ostalih ljudi.

Odgovor: Najboljši način, kako učiti otroka o duhovni poti, je z zgledom. Če otrok vidi, kako opravljamo svojo prakso, se obnašamo na dober način, ustvarjamo sočutje ali karkoli drugega, bo lahko razumel, da je v tem nekaj dobrega in se bo pripravljen temu tudi sam pridružiti. To zna biti dosti bolje kot siljenje otroka v učenje nekih molitev na pamet, le zato, ker mi mislimo, da bi jih moral znati.

Vprašanje: Ali naj zato postavim pod vprašaj stvari, v katere ne verjamem, a so jih drugi prinesli do otroka?

Odgovor: To ni vprašanje nasprotovanja, a če otrok pride z neko temo, lahko drugi poda svoje mnenje. Lahko bi rekli, da nekateri ljudje verjamejo v te ideje, ampak da vi ne verjamete, da je tako. Na ta način se otrok začne zavedati drugih možnosti razmišljanja. Ali imate pomisleke ali bi povedali svoje mnenje, če vas otrok vpraša, ali imate radi paradižnikovo omako? Versko prepričanje je prav tako del življenja.

Vprašanje: Povezano s prejšnjim vprašanjem: če se to zgodi v fundamentalističnem okolju – ki ga lahko najdemo celo na prostorih, kjer ga ne bi pričakovali – ali ne prinese to problemov otroku? Če so prepričanja staršev zelo drugačna od prepričanj ostale okolice, se bo otrok morda počutil osamljenega?

Odgovor: Mislim, da je otrok od zelo zgodnje dobe sposoben razumeti, da obstajajo različna mnenja, različni načini obnašanja. Otrok ne bi smeli gledati, kot da tega ne razumejo. Lahko verjame v nekaj in v določeni okolici tega ne pokaže nujno. Tako kot mi, kot odrasli, ravnamo v nekaterih okoliščinah! Vcasih smo v neduhovnih okoljih in enostavno ne pokažemo znakov duhovnosti. A to ne spremeni našega razmišljanja. Poanta je, da se mora otrok tega zavedati. Lahko ima svoje mnenje, ampak njegovo mnenje morda ne bo čislano v tem kontekstu, na tem mestu, torej je bolje, da ga ne izpostavlja.

Zdi se mi, da otrok dostikrat ne jemljemo take, kot so lahko. Ne namenoma, a vseeno bi morda lahko razmislili o tem, da so otroci zmožni več kot si mislimo. V mnogih tradicijah in kulturah smatrajo, da lahko otrok od sedmega leta dalje sprejema marsikatere odločitve o sebi. V tibetanski družbi se otrok te starosti lahko odloči, ali želi vstopiti v samostan ali želi postati doktor (amchi). In ne verjamem, da obstaja velika razlika med zavestjo otroka v Tibetu in zavestjo otroka v Evropi.

Vprašanje: Veseli me, da to slišim, ampak ali so otroci, ki so se pri tej starosti odločili ali gredo v samostan ali bodo postali zdravniki tudi ohranili svojo pot? Ali so kasneje odnehali?

Odgovor: Ja, dostikrat vztrajajo. Ampak v svobodi uma je možnost, da se človek kasneje lahko drugače odloči. Na primer v tradiciji tibetanskega budizma je, če postaneš menih kot otrok in če kasneje, ko dosežeš najstniško ali odraslo, dobo čutiš, da ne moreš več hoditi po tej poti, popolnoma dovoljeno opustiti meniško življenje. Od samega začetka je Buda dal menihom in nunam možnost trikrat v življenju vzeti in vrniti zaobljube.

Ko se zares zavedamo, kaj otroka pri tej starosti močno veseli, je zelo običajno, da na podobno angažiranost naletimo tudi kasneje. Vendar v družbi, kakršno imamo na zahodu, otroku nikoli ne prepustimo takšne odločitve. Nagnjen sem k ugotovitvi, da obstaja zaradi takšnega stališča velika izguba časa in možnosti, da bi otrok kaj pridobil.

Vprašanje: Sprašujem se, kje bi imeli možnost za takšne odločitve? V Tibetu morda že, a kje v naši družbi?

Odgovor: Ne poznam različnih situacij po svetu, ampak v Franciji ima človek možnost učiti svojega otroka sam ali da si izbere inštitucijo. Šolanje je obvezno, ne pa to, da gre otrok v šolo. Tako mora človek dokazati, da je otrok prejel "normalno" izobrazbo, ni pa potrebno, da bi se vpisal v šolo.

Veliko staršev je pripravljeno izbrati boljšo izobrazbo za svoje otroke. A ne naredijo tega koraka. Mislijo, da je to pretežko, morda tudi preveč drugače. In je lahko kar te&žko, če so sami. Zakaj ne bi starši združili svojih naporov?

Pri tem je pomembno, da ne bi smel biti namen to, da otroka "odtujimo", da ga zapremo v eno vrsto prepričanja. Želimo si lahko, da naš otrok dobi tisto, za kar smo prepričani, da je najboljši način življenja; kljub temu pa mu ali ji ne smemo prepovedati, da bi bil-a v stiku z drugimi, z družbo.

Na primer, dostikrat sem skrbel za otroke, celo za otroke, ki so se odlocili za budizem, celo za meništvo. Nisem jih učil nobene posebne meditacije, prakse in molitve. Te stvari počnem sam, oni dobijo razlage, a ne vlivam v njihov um takšnih informacij s kakršnimikoli nasilnimi sredstvi.

Vprašanje: To je dobro za razvoj otroka.

Odgovor: Je. In to je obratno, kar se običajno počne v šolah. Na srečo se nekateri učitelji danes tega zavedajo in poskušajo vnesti normalen program skozi bolj vzgojne metode, ampak na splošno rečeno, ni v navadi, da bi se spodbujalo osebno ustvarjalnost.

Druga točka, ki bi jo lahko izpostavili,je vpliv hrane. Živimo v družbi, ki ceni hitro in sladko hrano. Hitra hrana prinaša veliko stresa, ki ne pripomore k dobri prebavi. Ker jemo hitro, ne moremo pojesti veliko raznolike hrane. Širjenje odvisnosti od sladkorja pa je očitno tudi vir številnih težav.

Dejstvo, da se debelost širi po vsem svetu, je očitno. Opazimo lahko tudi neposredno povezavo med količino sladkorja, ki ga otrok zaužije in njegovo hiperaktivnostjo. Tako bi lahko človek, namesto da bi otroka podvrgel Ritalinu®, raje dosegel zelo pozitiven učinek z zmanjšanjem dveh tretjin dnevne zaloge sladkorja in kokakole. Da ne govorimo o – to bi bila predolga tema – vseh različnih barvilih, konzervansih in genetsko modificirani hrani. Samo ugibamo lahko o učinku, ki ga ima to na razvoj otrokovih možganov. Da ne omenimo hormonov, ki jih zaužijemo, če jemo meso.

Vprašanje: Kakšen učinek ima ta vrsta hrane na um, na možgane?

Odgovor: Pri genetsko spremenjeni hrani nam manjkajo izkušnje in čas, da bi videli, na kakšen način ima lahko negativne učinke. Genetsko spremenjeni organizmi prinašajo v naše telo nekatere tuje sestavine. Ti geni omogocajo paradižniku, da se obdrži trikrat dlje, ne da bi zacel veneti, ne vemo pa, kakšen je rezultat, ko je enkrat vgrajen v človekov genetski material! Ti geni prihajajo iz živali in rastlin; kakšno tujo informacijo nam bodo prinesli? Na kakšen način bodo počasi spremenili organizem? To nam je povsem nejasno. Tu tiči nevarnost; tu tiči sprevrženost tistih, ki takšne tehnike uporabljajo za svoj dobiček.

Kar se tiče nekaterih barvil, je videti, da imajo biološki učinek na razvoj nekaterih procesov. Nekateri teh izdelkov motijo delovanje hormonalnega sistema in nekateri so dokazano karcenogeni.

Vprašanje: Obstajajo rezultati raziskav o energetskem telesu biološke hrane, ki jih ne moremo najti pri hrani, ki je bila predelana daleč od biologije.

Odgovor: Ja, to verjamem. Z energetskega stališča lahko rečemo, da obstaja razlika med rastlino, ki je zrasla zaradi nekih hranljivih tekočin, in tisto, ki je zrasla na zemlji. Zemlja ne vsebuje le vsega, kar rastlina potrebuje za rast, ampak daje tudi določeno energijo.

Vprašanje: ali moramo videti učinek hrane pretežno skozi možgane, telo, ali neposredno na energetskem telesu?

Odgovor: Oboje. Odvisno od tega, o čem govorimo: barvila, sladkorji in hormoni imajo neposreden učinek na telo, način, kako so proizvedeni, vzgajani, pa lahko učinkuje na energetsko telo.

Vprašanje: Ali je prekomerna teža ovira za meditacijo?

Odgovor: Najprej bi morali definirati, kaj je to prekomerna teža. Glede na to, da polovica žensk verjame, da so pretežke, a v resnici niso; to je predvsem, tako verjamem, rezultat medijev in njihovega pretvarjanja, da je suho lepo, razstavljanja anoreksičnih žensk. Če pa govorimo o resnično prekomerni teži, ta z energetskega vidika upočasni nekatere procese. Da ne govorimo o različnih telesnih problemih, ki so rezultat prevelike teže in lahko ovirajo meditacijo, kot na primer bolezni srca, bolečine, občutek teže itd.

Vprašanje: Če gledamo na kipce Bude v kitajskih restavracijah, je videti, da obstaja precej širok razpon možnih tež …

Odgovor: Kitajskega Budo moramo vzeti simbolično. Jasno je, da velik trebušcek kitajskih kipov Bude ni realistična upodobitev Bude, ampak simbol. Raje glejte indijske in nepalske kipe; ti so videti bližje realnosti. J

Vprašanje: Še vedno razmišljam, kako reagirati na kršenje pravil mojih učencev. Učim violino in težko si predstavljam, da bi učence začela tepežkati.

Odgovor: Kot prvo, ne verjamem, da je klofuta dobra kazen. Ampak v vašem primeru je to lahko precej kočljivo, v smislu, da morate učiti otroke, ki se morda niso sami odločili, da se bodo to učili. Če se sami resnično želijo učiti igrati violino, jim lahko rečete, da če ne bodo spoštovali časa, ki jim ga namenjate, jih ne boste vec učili. Lahko pa preprosto prepustite odgovornost odločitve o tem, kaj hoče početi in česa ne. Mogoče je tudi, da do sedaj niste našli načina, kako pritegniti njihovo pozornost? Seveda je vedno bolje najti druge rešitve kot katerokoli obliko nasilja.

Človek mora biti tudi prepričan, da otrok potrebuje meje in da mu jih moramo pokazati. To je lahko zahtevno, morda ne bo enostavno, vemo pa, da v mnogih primerih otroku pomaga, da so te meje trdne. Brez takšnega okvira ima lahko otrokova psiha velike težave pri lepem razvoju.

Verjetno sem pozabil na tretjino tega, kar sem vam želel povedati. J

Kot vidite, to ni predmet, ki bi ga lahko povsem analizirali v dveh urah; a če samo razumemo posledice vzgojnih procesov, postane jasno, da je to tema za meditacijo in natančnejšo analizo.

V vsakem primeru mora biti v ospredju naša sočutna motivacija. Obdržati bi morali pred očmi otrokovo pravico do odgovornosti, pravico do izkušnje, pravico do tega, da dobi nekaj prostega časa, saj so te pravice pomembne za razvojne zmožnosti in ustvarjalnost otroka. Razmišljati bi morali o tem, da smo s svojimi stališči zgled otroku, saj to zahteva veliko dela z naše strani; obenem pa je zelo enostavno razumeti, da je to pomembno. Otroka ne moremo prositi, da dela nekaj, česar sami nismo zmožni vnesti v svoje lastno življenje. Prav tako obdržite v umu predstavo trdnosti pravil in sprejetih odločitev. Pomembno je tudi razlikovati med jezo in čustveno reakcijo na eni strani in trdnostjo na drugi strani.

Hvala lepa in lahko noč.