Pravni, medicinski, verski in drugi razlogi proti temu preživelemu običaju

 

Namen tega besedila je ovreči pravne, verske, sociološke in druge argumente, ki govorijo v prid rutinskega obrezovanja otrok, in pokazati, da je obrezovanje lahko upravičeno le v redkih primerih, ko to zahtevajo zdravstveni razlogi (četudi bi se mu lahko tudi v teh primerih – kot pri fimozi – verjetno izognili).

 

 

1. Rutinsko obrezovanje otrok[1]

 

a) Osnovna dejstva

 

Rutinsko obrezovanje otrok (ponavadi v starosti od 4 do 8 let) še vedno opravljajo predvsem v nekaterih muslimanskih državah v Afriki in nekaterih arabskih državah ter delih Azije (skupaj v 28 državah). Ponavadi se izvaja v higiensko neustreznem okolju ter pogosto brez anestezije. Velja za tradicionalni kulturni obred prehoda. Amnesty International je pred desetimi leti ocenjevala, da ima 135 milijonov deklic pohabljena spolovila, pri čemer je razpon iznakaženja precej širok: od odstranitve klitorisa (klitoridektomija) do zašitja (zaprtja) celotnega vaginalnega predela z izjemo majhne odprtine za uriniranje. Po novejših podatkih naj bi bilo vsako leto 2 milijona deklic v nevarnosti, da jim pohabijo spolovila; le 9 držav pa ima zakonodajo, ki izrecno prepoveduje pohabljanje ženskih spolovil, pred kratkim se jim je pridružila še Eritreja, v kateri je sicer obrezanih kar 89 % žensk.[2]

 

Starejše ženske ponavadi izrežejo spolovila majhne deklice, včasih celo z neposrednim namenom povečati spolni užitek njenih bodočih moških partnerjev. Ta kruti in brutalni običaj ima za posledico znatno iznakaženje, težave z razplojevanjem in včasih tudi smrt. Zahodne države, v katerih je prepovedan, ga kritizirajo že leta. Toda te iste države dovoljujejo rutinsko obrezovanje dečkov, in to navkljub pomanjkanju argumentov v njegov prid (moški prepucij – kožica, ki pokriva penis - je z vidika embriološkega razvoja, celične strukture, živčevja in preskrbe s krvjo enak ženskemu prepuciju).[3] Rutinsko obrezovanje dečkov je krvav in zelo boleč postopek, pri katerem se prepucij odreže z dojenčkovega/dečkovega penisa (pri odraslih se odreže od 5 do 8 cm prepucija).[4]

 

b) Obrezovanje dojenčkov moškega spola v številkah

 

Še pred kratkim je bilo na svetu 5,7 milijard ljudi, od tega2,647 milijard moških. 18 % (oziroma 487 milijonov) izmed slednjih je bilo obrezanih in 2,160 milijard neobrezanih (najnovejše številke govorijo o 665 milijonov obrezanih moških oziroma o 30 % moške populacije). Izmed moških prebivalcev je bilo med obrezanimi: 79 milijonov ameriških dojenčkov, 9 milijonov ameriških otrok in odraslih, 13 milijonov dojenčkov v Kanadi, Veliki Britaniji, Novi Zelandiji in Avstraliji, 27 milijonov dojenčkov v drugih delih sveta, 44 milijonov otrok in odraslih v drugih delih sveta, 315 (?!) milijonov muslimanskih otrok in pubertetnikov. Izmed vseh 487 milijonov obrezanih moških na svetu jih je bilo 65 % obrezanih kot del muslimanske tradicije, 15 % v drugih državah, 3 % v drugih angleško govorečih državah, 17 % v ZDA.

 

Še pred tridesetimi leti je bilo obrezanih do 90 % dečkov v ZDA, do 70 % v Avstraliji, do 48 % v Kanadi in do 24 % v Veliki Britaniji (in to pogosto brez anestezije).[5] Običaj se je v ZDA prenesel prek Anglije, kjer so ga opustili pred skoraj 50 leti; v Veliki Britaniji se tako sedaj izvaja le v 1 % primerov. Na Novi Zelandiji se izvaja v 3 % primerov, v Avstraliji v 10 % primerov in v Kanadi v 20 % do 25 % primerov.[6] Do upada je prišlo tudi zaradi ozaveščanja zdravnikov, od katerih zahtevajo, da obrezujejo.

 

c) Zgodovina obrezovanja moških

 

Obrezovanje moških je upodobljeno v 5000 let starih egiptovskih grobnicah.[7] Verjetno izvira iz čaščenja kač. Egipčani so verjeli, da se kača ponovno rodi, ko se levi in menja kožo. Če kače z levitvijo torej lahko postanejo nesmrtne, jim morajo ljudje slediti, so menili Egipčani. Naredili so preprosto enačbo: kačja koža = kožica, ki pokriva penis, ter na tej podlagi začeli izvajati posege. Iz Egipta se je postopek razširil med mnoge semitske narode, prisvojili so si ga tako Arabci kot Judje in ga spremenili v dejanje verske narave. Tekom stoletij je poseg postal priljubljen tudi v ostalih delih sveta, in sicer iz drugih razlogov, kot so moralni, zdravstveni ali higienski.[8]

 

Obrezovanje brez verske podlage se je začelo v Angliji konec 19. stoletja in postalo zelo priljubljeno v angleško govorečih deželah med leti 1920 in 1950. Iz Anglije se je praksa razširila v ZDA. V tistem času so verjeli, da samozadovoljevanje povzroča množico bolezni. Obravnavali so ga kot nekaj izjemno nemoralnega in veliko otrok – tako moškega kot ženskega spola – so obrezali, ker so jih starši „ujeli pri dejanju“. Še danes se marsikdo spominja grožnje, ki so jo omenjali v povezavi s samozadovoljevanjem, in sicer, da to povzroča slepoto?[9]

 

 

2. Pravni in sociološki vidiki obrezovanja

 

a) Pravna teorija, Konvencija o otrokovih pravicah, slovenska ustava

 

V zvezi z vprašanjem obrezovanja otrok se postavlja pravna dilema – gre namreč za kolizijo dveh pravic: na eni strani pravice otroka kot edinstvenega človeškega bitja, da sam sprejema bistvene odločitve o svojem lastnem telesu, in na drugi strani pravice staršev (ali skrbnikov), da vzgajajo svojega otroka, kot želijo. Pravica staršev je v tem primeru nekoliko drugačna kot v primeru izobraževanja – tukaj gre za telo otroka in spremembo, ki nastane pri obrezovanju, je v prihodnosti moč le deloma “popraviti” (kot je pojasnjeno spodaj med zdravstvenimi razlogi). Na drugi strani pa otrok priučene nauke in prepričanja kasneje v odraslosti lahko spremeni. Poleg tega v večini primerov ni veljavnega zdravstvenega razloga za hitenje s tako kočljivo operacijo, medtem ko gre pri izobraževanju za neprestano trajajoč proces, ki ga ni mogoče “zamrzniti”.

 

V pravni teoriji in praksi sta se razvila dva glavna pristopa glede kolizije med pravico otroka in pravico staršev (skrbnikov). Prvi vidi otroka kot neke vrste podaljšek identitete staršev (skrbnikov) in slednjim daje praktično neomejeno pravico (nadzor), da ravnajo z otrokom, kot se jim zdi prav (tu velja omeniti, da je najbolj pogost sociološki razlog za obrezovanje želja staršev, da bi njihov sin izgledal kot oče). Drugi pristop vidi otroka kot posameznika, ki sam upravlja s svojim življenjem, sprejema lastne odločitve, vendar pa zanj skrbijo starši, ki ga lahko usmerjajo (ne pa silijo) v skladu s tem, kar se jim zdi primerno.

 

Zgodovinsko gledano so pravne rešitve presegle reakcionarno videnje otroka kot podaljška identitete staršev. Če celo lastninska pravica (nad stvarjo in ne nad živim bitjem!) današnje dni ne sme biti zlorabljena, koliko bolj to velja v primeru otroka. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah – začetek veljave 2. 9. 1990 (Zakon o ratifikaciji konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ-MP, št. 15/1990, Uradni list RS-MP, št. 9/1992; v nadaljnjem besedilu: konvencija) -, ki se v Sloveniji uporablja neposredno, je očitno “na strani otroka”. Na področju otrokove verske svobode določa, da starši (skrbniki) otroka pri uveljavljanju te pravice usmerjajo na način, prilagojen njegovim razvojnim zmožnostim. Glede svobodnega izražanja veroizpovedi ali prepričanja so dopustne le tiste omejitve, ki jih določa zakon in ki so nujne za zavarovanje državne varnosti, javnega reda, zdravja ali morale ali pa temeljnih pravic in svoboščin drugih (drugi in tretji odstavek 14. člena). Še več, konvencija določa, da: “ Države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja” (prvi odstavek 24. člena) in da bodo »države pogodbenice z vsemi učinkovitimi in ustreznimi ukrepi odpravljale tradicionalne navade, ki škodujejo zdravju otrok« (tretji odstavek 24. člena). Konvencija postavlja “otrokove koristi” (ang. the best interest of the child) kot glavno vodilo državam pogodbenicam pri vseh njihovih dejavnostih v zvezi z otroki (prvi odstavek 3. člena).

 

Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06 – v nadaljnjem besedilu: ustava) prav tako govori o tem, da mora biti “usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja (tretji odstavek 41. člena).” Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve (18. člen).

 

Obrezovanje otrok odpira tudi druge pravne in etične dileme: ali je otrok kasneje upravičen do denarne odškodnine zaradi trpljenja, ki mu je bilo povzročeno brez njegovega pristanka? Mar ni naloga zdravnikov, da pomagajo v primeru zdravstvenih okvar, bolezni itd., namesto da izvajajo operacije, ki ne koristijo posameznikovemu zdravju? Ali lahko obrezujejo tudi drugi, ne samo zdravniki – npr. moheli (obrezovalci) v judovski skupnosti itd.? Nekateri pozivajo k pravni odgovornosti zdravstvenih organizacij (npr. nacionalnih zdravniških zbornic), ki podpirajo obrezovanje ali ne svarijo pred njegovimi nevarnostmi (za podrobnosti glej poglavje 4.a  - Mnenja zdravniških organizacij).

 

 

b) Švedska ureditev

 

Verjetno so na področju pravne ureditve obrezovanja dečkov najbolj “napredne” skandinavske države. Nekatere judovske in muslimanske skupine so ostro kritizirale Švedsko, ko je ta 1. oktobra 2001 uveljavila zakon, ki omejuje obrezovanje brez zdravstvenih razlogov. Zakon je bil v parlamentu sprejet z veliko večino, potem ko je v nekem primeru med obrezovanjem umrl muslimanski deček. Judovska skupnost je zatrjevala, da je v omenjenem primeru obrezovanje izvajal zdravnik splošne medicine in da je smrt nastopila zaradi prevelike doze anestetika. Vsako leto je zaradi verskih razlogov na Švedskem obrezanih približno 3000 judovskih in muslimanskih dečkov.

 

Žal je pa je bil omenjeni zakon zelo omiljen od trenutka prve javne predstavitve do sprejema, in to ne glede na proteste švedskih pediatrov, za katere je obrezovanje dečkov zloraba, ki krši Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in ki bi jo bilo treba opustiti. Prvotni tekst zakona je določal, da nikogar ni mogoče obrezati pred starostjo 18 let in tudi takrat le s polnim privoljenjem posameznika, ki je bil obveščen o vseh posledicah posega. Pogajanja z judovsko skupnostjo so pripeljala do izjeme, na podlagi katere mohel lahko pridobi državno dovoljenje in obreže dojenčka, ki še ni dopolnil dveh mesecev. Ta rešitev je bila morda uvedena na podlagi (ne)zavednega tradicionalnega in (neresničnega) prepričanja, da majhni otroci po takšnem posegu ne utrpijo dolgoročnih posledic. Eden izmed mohelov, ki živi na Švedskem, je celo izjavil, da teden dni star dojenček med obrezovanjem ne čuti nikakršne bolečine.[10]

 

Švedski zakon o obrezovanju torej določa, da dečka, mlajšega od dveh mesecev, lahko obreže oseba, ki ni zdravnik splošne medicine, kolikor je pridobila posebno dovoljenje od Nacionalnega odbora za zdravje in blaginjo. Nobenega dečka ni mogoče obrezati brez uporabe anestetika, za kar mora skrbeti zdravnik splošne medicine ali diplomirana medicinska sestra. Judovska skupnost se boji, da ne bo našla medicinskih sester ali zdravnikov, ki bi ji pomagali pri izvedbi obreda, saj veliko zdravstvenih strokovnjakov obrezovanje dojema le kot obliko iznakaženja.

 

 

3. Verski vidiki obrezovanja

 

V judovsko-krščanski tradiji je razlog za obrezovanje največkrat povezan z naslednjim odlomkom iz Stare zaveze: “Bog je dalje rekel Abrahamu: ‘Ti pa se drži moje zaveze, ti in tvoj zarod za teboj, od roda do roda! To je moja zaveza med menoj in vami in tvojim zarodom za teboj, ki se je držite: Obrezan naj bo pri vas vsak moški!’ (Genesis 17:9-11).” Veliko drugih delov Biblije se nanaša na obrezovanje (vključno z Jezusovim – Luka, 2:21), nekateri govorijo v njegov prid, drugi ne (tudi s strani samega Jezusa – ‘Če obrezo sprejema človek v soboto, da se ne prekrši Mojzesova postava, ali se morete nad menoj srditi, ker sem v soboto ozdravil celega človeka? Ne sodite po videzu, temveč sodite pravično!’ – Janez 7:19-24). Nekateri pravijo: mar ni Bog zaustavil darovanje Abrahamovega sina (Genesis 22)? Zakaj bi torej zahteval obrezovanje sinov svojih vernikov? Glavni namen obrezovanja naj bi bil darovanje Bogu – odpovedovanje mesu (telesu) in njegovim grehom, Avguštin je mislil, da je obrezovanje tako kot krst označevalo očiščevanje izvirnega greha celo pri otrocih (Zakonski stan in poželenje, II, 24, str. 292.; angleški prevod). Drugi navajajo, da se je Jezus dal obrezati zato, da se kristjanom ne bi bilo treba, kot neke vrste odrešitev. Pavel je zavračal obrezovanje, najbrž iz pragmatičnih razlogov, ker bi lahko oviralo širjenje krščanstva (posebej med Grki in Rimljani) – glej Pismo Rimljanom 2: 25-28 in Pismo Galačanom. 

 

Veliko kristjanov in Judov navaja argumente proti obrezovanju[11]: npr. zakaj hiteti s posegom in zakaj ne počakati do odraslosti; mar ni Bog ustvaril človeka po svoji podobi – Genesis 1:26 (kar pomeni, da Bog ni obrezan? Torej obrezovanje predstavlja skrunitev celosti božje stvaritve?) Zgodovinsko obrezovanje izvira iz čaščenja kač v starem Egiptu (živali so predstavljale egipčanske bogove in boginje), Judje in Arabci pa so zgolj prenesli ta obred na svojega lastnega boga itd. Pravzaprav se zdi, da teološki razpravi o tej temi kar ne more biti konca.

 

Očitno kar precejšen del “darovanja v obliki obrezovanja” predstavlja prelitje krvi. Splošno znano je, da je obrezovanje krvava operacija; celo v modernih operativnih pogojih je hemoragija (velika izguba krvi) lahko problematična. Do 2 % obrezanih domnevno potrebuje transfuzijo krvi.[12]

 

Pogosto je moč slišati, da je pravi razlog , ki se skriva za navedenimi verskimi argumenti v prid obrezovanju, poskus vzpostavitve nadzora nad (moško) spolnostjo in posledično nad človeško raso. Ena izmed neposrednih posledic obrezovanja moških je znatno zmanjšana zmožnost prijetnih občutij med spolnim odnosom.[13]To naj bi nekako “povečalo vrednost daritve Bogu”, saj je prepucij sam po sebi le “košček kože”. Prav tako naj bi pomagalo ustaviti samozadovoljevanje, saj so v preteklosti verjeli, da slednje povzroča slepoto, duševne bolezni, alkoholizem, epilepsijo in celo vrsto drugih nesreč. Zato se je nekaterim zdravnikom zdelo smiselno, da bi operacija spolovil ustavila samozadovoljevanje in preprečila nastanek drugih bolezni.[14]Ta argument je spet možno razlagati kot ideološko prevleko, ki prekriva resnični razlog: vzpostavitev nadzora nad moško spolnostjo (človeško raso).

 

V judovski tradiciji otroka ponavadi obrežejo pri starosti 8 dni. Četudi je obrezovanje običaj, mnogi Judje menijo, da Tora (sveta knjiga judovske religije) pozna tudi druge “običaje”, ki jih danes ne spoštujejo (npr. smrtna kazen za naslednja dejanja: varanje moža, nečistovanje – za ženske, homoseksualnost, blasfemija, žalitev staršev, upiranje staršem). Judje so opustili tudi druge navade, ki so jih v preteklosti imeli za del svoje vere (suženjstvo, darovanje živali in ljudi, razveza le za moške, podložnost žensk moškim, vključno s pokorščino vsakemu ukazu in nepriznavanje pravice zavrniti spolni odnos).[15]

 

Obrezovanje ni omenjeno v Koranu, vendar pa božansko šerijatsko pravo ni utemeljeno samo na Koranu, temveč tudi na Hadithu (rekih preroka Mohameda) in  Suni (prerokovi tradiciji – prerokovih učenjih in dejanjih). Obrezovanje ima status Sune. Samo Shafiitska pravna šola šteje obrezovanje za obvezno, ostale pa ga obravnavajo kot priporočljivo. Celo tisti, ki menijo, da so se sami dolžni obrezati, ga ne uvrščajo med bistvene zahteve, ki jih morajo izpolniti drugi, če želijo postati muslimani. Kljub temu pa je poseg dokaj pogost in velja za pomemben zunanji simbol podvrženja božji volji.[16]Muslimana ponavadi obrežejo pri starosti 7 let, lahko pa kadar koli od starosti nekaj dni po rojstvu pa vse do pubertete. Odrasli spreobrnjenci v Islam naj bi se podvrgli operaciji, toda dejansko to ne velja za bistveno, posebej če je posredi še zdravstveno tveganje.[17]

 

Obrezovanje je tudi posel: zdravniki, moheli in drugi živijo od njegovega izvajanja. Obstaja kar nekaj medicinskih, verskih in plemenskih pripomočkov, ki se uporabljajo med postopkom in ki jih je moč kupiti. Nekateri govorijo celo o “obrezovalni industriji”. Po ocenah naj bi bilo v ZDA letno obrezanih 1,2 milijona novorojenčkov moškega spola; to naj bi stalo nekje od 150 milijonov dolarjev do 270 milijonov dolarjev.[18]Zahodna podjetja, ki se ukvarjajo z biotkivom, uprabljajo odrezane kožice za ustvarjanje donosnih in umetnih proizvodov za kožo.[19]Verski razlogi v prid obrezovanja so včasih kritizirani kot ideološko opravičilo za preživetje “obrezovalne industrije”.

 

 

4. Medicinski in psihološki vidiki obrezovanja

 

a) Mnenja zdravniških organizacij

 

V razpravi o prednostih in slabostih obrezovanja so najbolj pogosto navedeni medicinski vidiki. Vendarle pa se zdi, da ti veliko bolj govorijo proti obrezovanju kot pa v njegov prid. Nobena nacionalna zdravniška organizacija na svetu ne priporoča rutinskega obrezovanja otrok moškega spola. In precej jih je kritičnih do posega (tule navajamo le nekatere iz angleško govorečih držav): Britansko zdravniško združenje (British Medical Association - 2003), Avstralski kraljevi zdravniški kolegij (Royal Australasian College of Physicians - 2002), Kanadsko pediatrično združenje (Canadian Paediatric Society- leta 2002 je potrdilo svoje stališče prvič izraženo leta 1996), Ameriško zdravniško združenje (American Medical Association – 2000), Ameriška pediatrična akademija (American Academy of Pediatrics 1999), Avstralski pediatrični kolegij (Australian College of Paediatrics - 1996), Avstralsko-Azijsko združenje pediatričnih kirurgov (Australasian Association of Paediatric Surgeons - 1996).[20]

 

Kanadsko pediatrično združenje je npr. prišlo do zaključka, da so ”vsi dokazi v prid in škodo obrezovanja tako uravnoteženi, da ne podpirajo priporočevanja obrezovanja kot rutinskega posega pri novorojenčkih.”[21]Ameriška pediatrična akademija (AAP) je leta 1999 podala bolj zadržano izjavo, posebej če jo primerjamo z nekaterimi njenimi prejšnjimi izjavami, v katerih je trdila, da “ni veljavnih zdravstvenih indikacij za obrezovanje v obdobju po rojstvu otroka (1971).”[22]V svojem mnenju iz leta 1999 je AAP zapisala, da: ”Obstoječi znanstveni dokazi kažejo na morebitne medicinske prednosti obrezovanja novorojenčkov moškega spola; vendarle pa ti podatki ne zadostujejo za to, da bi lahko priporočili rutinsko obrezovanje novorojenčkov. V okoliščinah, v katerih obstajajo morebitne koristi in tveganja, poseg pa ni nujen za otrokovo trenutno dobrobit, bi morali starši odločiti o tem, kaj zahtevajo koristi otroka. Staršem dečkov je potrebno dati točne in nepristranske podatke in možnost pretehtati odločitev, zato da bo ta sprejeta na podlagi poznavanja vseh okoliščin. Če se odločijo za obrezovanje, je pri posegu potrebno zagotoviti anestezijo.”[23]

 

Izjava AAP bo morda v prihodnosti spremenjena, saj je bila zelo kritizirana. Nekateri so celo trdili, da AAP ni citirala vseh raziskav in da so bile nekatere raziskave napačno citirane: “Izjava delovne skupine o obrezovanju iz leta 1999 ima tudi napake. Moč ji je očitati, da ne upošteva splošno veljavnih znanstvenih in strokovnih izbir za vrednotenje metodologije pri ocenjevanju točnosti obstoječih podatkov. AAP bi morala priznati, da dokazi sedaj ne podpirajo in nikoli niso podpirali nadaljevanja rutinskega izvajanja obrezovanja dečkov. ... V nasprotnem primeru, če predpostavimo, da AAP, Ameriški kolegij porodničarjev in ginekologov (The American College of Obstetricians and Gynecologists – ACOG) in posamezni zdravniki lahko razumno zaključijo, da obstaja dobrodejna korist, ki je niso dokazale raziskave v enem stoletju, bi morali obrezovanje prerazporediti med eksperimentalno in/ali lepotno kirugijo in ga torej podvreči vsem zakonom, ki urejajo takšno zdravljenje. Starše, ki za svojega sina vendarle izberejo takšno operacijo, bi morali pred tem veliko bolj natančno obvestiti o vseh okoliščinah. Vse otroke, ki bi prestali takšno operacijo, bi morali vključiti v raziskave in študije na nacionalni ravni, in sicer glede stopnje zapletov, zdravstvenih posledic, razlogov za in proti, ki veljajo za takšno operacijo na moških. V vseh bodočih brošurah ali objavah o tej temi bi morali AAP in ACOG popolnoma razkriti dediščino medicinske znanosti, ki je z napačnimi racionalizacijami več kot stoletje upravičevala obrezovanje. Poleg tega bi morala AAP razkriti alternativne vire podatkov, zato da ne bi staršem podala napačnega vtisa, češ da ni  medicinskih strokovnjakov, ki nasprotujejo ali ki so nasprotovali rutinskemu obrezovanju otrok.

 

Če AAP in ACOG ne bi prostovoljno ravnali tako, kot je opisano zgoraj, bi ju bilo potrebno vključiti kot soobtožence v pravnih procesih glede obrezovanj, ki so se končala z resno poškodbo ali smrtjo.”[24]

 

b) Zdravstveni in psihološki razlogi za in proti obrezovanju[25]

 

• Zagovorniki obrezovanja trdijo, da je obrezan penis bolj čist. Toda kot vedo vsi moški, je higiena spolnih organov bolj preprosta in vzame manj časa kot umivanje ali nitkanje zob. Ta argument torej ne kliče ravno po rutinskem obrezovanju otrok.[26]

 

• Obrezovanje je izjemno boleče in krvavo. Če pride do prekomerne krvavitve, je potrebna transfuzija krvi s spremljajočim tveganjem za okužbo s HIV in drugimi boleznimi. Poleg tega je bolečino moč občutiti v dnevih po operaciji ter celo kasneje, kolikor pride do zapletov.

 

• Moderna psihologija veliko bolje razume otrokove zmožnosti občutenja bolečine in spominjanja travmatičnih izkušenj, kot pa jih je poznala v preteklosti. Tule navajamo le nekaj primerov:[27]

 

Znanstveniki so merili zarodkov in novorojenčkov spomin za zvoke, ki nastanejo pri govorjenju. Poskus je pokazal, da imajo novorojenčki rajši zgodbo, ki so jim jo matere dvakrat dnevno brale med nosečnostjo, kot pa druge, podobno zveneče zgodbe, in to ne glede na to, kdo jih bere.

           

Raziskovalci so odkrili tudi znatno višji odstotek pubertetniških samomorov med subjekti, ki so imeli pri rojstvu težave z dihanjem, v primerjavi s pubertetniki, ki pri rojstvu niso izkusili nikakršnih problemov. Tako “otroci rojeni v nevarnih okoliščinah” kot tudi otroci obrezani pri rojstu doživijo podoben vzorec travmatičnega izkustva. V drugi retrospektivni epidemiološki študiji, opravljeni na Švedskem, so raziskovalci odkrili znatno povezavo med vrsto izbrane samomorilske metode in vrsto težav, ki so jih samomorilci imeli ob rojstvu. Raziskovalci so pri obeh študijah o pubertetniškem samomoru previdno izpostavili soodnosno namesto vzročno povezanost svojih odkritij.

 

Ena študija je pokazala, da se trimesečni otroci lahko spomnijo slike še en teden po tem, ko so jo videli za kratek čas. Raziskovalec, ki je elektronsko meril dejavnost otroških možganov med spominskimi poskusi, je prišel do zaključka, da imajo otroci “prikrit” dolgoročni spomin, četudi za to ni nobenega očitnega dokaza.

 

Raziskovalci Anna Taddio et al. so pokazali, da je obrezovanje novorojenčkov povečalo izpostavljenost bolečini pri cepljenju pri starosti štiri in šest mesecev. Takšen izsledek je veljal celo za tiste dečke, ki so jim dali EMLA kremo (gre za lokalni anestetik, ki omrtviči kožo in zmanjša občutljivost za bolečino), da bi preprečili občutenje bolečine med obrezovanjem novorojenčkov. Ta članek je zanesljivo dokazal, da ima obrezovanje novorojenčkov dolgoročne vedenjske posledice.[28]

 

• Veliko staršev verjame, da je njihov otrok lahko pod narkozo med operacijo, toda to je dokaj tvegano. Anestezija lahko vodi do zapletov in pojavi se vprašanje, zakaj bi morali otroka podvreči takšnemu travmatičnemu izkustvu, če poseg ni nujen. V znanem kanadskem primeru (avgusta 1994) je otrok nekaj ur po tem, ko je bil obrezan, razvil precejšnjo methemoglobinemijo (gre za motnjo, pri kateri kri ne more prenašati kisika celicam. Hemoglobin, ki ga sicer najdemo v rdečih krvničkah, se spremeni v nenormalni hemoglobin, imenovan methemoglobin. To lahko pri malih otrocih povzroči možganske poškodbe in smrt). Dva druga primera methemoglobinemije zaradi Prilokaina sta se zgodila v Britanski Kolumbiji. Lidokain je znan po tem, da povzroči enake posledice.[29]

                                                            

Injekcija lokalne anestezije v penis je prav tako tvegana. Povzroči lahko trajne poškodbe žil in živcev. Sam vbod je lahko zelo boleč.

 

Celo, kadar je nudena anestezija, le-ta ni vedno učinkovita.

 

• Nekateri otroci kasneje obžalujejo obrezovanje in poskušajo obnoviti kožico na koncu penisa. To je moč doseči operativno, s kar nekaj različnimi operacijami. Obnovo kožice je prav tako moč doseči z neoperativnimi tehnikami raztezanja tkiva. Edinstvene strukture notranje podloge prepucija nikoli ni mogoče na novo ustvariti, četudi se po drugi strani zdi, da je večina moških zadovoljna z učinki obnove kožice.[30]

 

• Študija je pokazala, da ima 29,7 % obrezanih dečkov, mlajših od treh let, brazgotinasto tkivo ali kožne mostičke.[31] Gre za zaplete, ki nastanejo pri obrezovanju. Oblikujejo se, ko se preostanek kože, kjer je bil odrezan prepucij, poveže z glavico penisa in se tako pozdravi. To ponavadi povzroča težave pri higieni (čiščenje penisa pod mostičkom).

 

Sodeč po študiji je balanitis (vnetje glavice penisa) bolj pogost pri obrezanih dečkih. Morda nekateri starši zmotno verjamejo, da obrezan penis ne potrebuje higienskega vzdrževanja in po sinovi operaciji pozabijo na skrb za čistočo. Prepucij ima zaščitno funkcijo, ki je izgubljena, ko je deček enkrat obrezan.

 

Obrezanemu dečku je potrebno potegniti nazaj celoten del kože, ki prekriva glavico penisa, ter ga redno čistiti do starosti 15-18 mesecev, da bi preprečili ponovno sprijetje in nabiranje ostankov. Med ostanki so “koščki obveze, umazanija, smukec, iztrebki, delčki kože”. Obstaja močna zveza med sprijetjem (ostanka kože in glavice penica) in prisotnostjo ostankov pod prepucijem. Večina takšnih povezav je pri obrezanih dečkih prekinjenih v 24-ih mesecih, odkar so starši prejeli navodila, naj poskušajo sprijeti del kožice nežno potiskati nazaj. Obrezan penis dejansko zahteva več oskrbe kot pa tisti, ki je nedotaknjen, saj slednjega varuje prepucij, čisti pa ga vrtinčenje urina, zaradi česar ne zahteva posebne nege.[32]

 

• Do 10 % pacientov po končanem obrezovanju dobi okužbo.[33] Ponovljene okužbe lahko povzročijo meatalno stenozo (zoženje urinarnega trakta na glavici penisa), zaradi česar je včasih potrebna operacija.

 

• Nekateri se pritožujejo, da med obrezovanjem njihovega sina ni bilo odstranjene zadosti kože. Bojijo se, da bo izgledal, kot da ne bi bil obrezan. Zaradi tega mora marsikateri otrok prestati več operacij – torej ponovno obrezovanje.[34]Včasih lahko končano obrezovanje izgleda nedokončano, četudi dejansko ni. Lahko so le maščobne blazinice v pubičnem predelu. Ko bo otrok rastel in bodo maščobne blazinice izginile, bo njegov penis zelo verjetno izgledal kot običajen obrezan penis. Pogosto je odstranjeno preveč tkiva, četudi to postane očitno šele kasneje. To lahko povzroči bolečino pri erekciji in ukrivljenost penisa.

 

• Veliko staršev prepričajo, da je bolj varno obrezati penis kot pa ga pustiti v njegovi naravni obliki. Barton Schmitt v delu “Your Child’s Health” navaja podatek, da se eno izmed 500 obrezovanj konča z resnimi zapleti.[35] Pediater dr. George Williams pravi, da se zapletejo trije primeri izmed 100.[36]Ena izmed opravljenih študij je spremljala obrezane dečke tudi po takojšnjem po-operativnem obdobju. Zaključki so pokazali, da je do zapletov prišlo pri neverjetnih 55 % primerov.[37]Nekateri pravijo, da je realna stopnja zapletov med 2 in 10 %,[38] drugi govorijo o 4 % stopnji takojšnjih zapletov in 13 % stopnji kasnejših zapletov.[39]Veliko stvari gre lahko narobe, vključno s hemoragijo (veliko izgubo krvi), okužbami in poškodbami penisa. Precejšen del škode, ki jo povzroči obrezovanje, se razkrije šele v odraslosti.

 

• Domneva o neizogibnosti obrezovanja je mit. Obstaja manj kot 1 % možnosti, da bo obrezovanje pri moškem potrebno zaradi zdravstvenih razlogov.

 

• Starši, ki izberejo obrezovanje zaradi estetskih razlogov, se ne zavedajo, da natančen opis obrezovanja ne ustreza pravemu estetskemu posegu. Kadar je obrezovanje predstavljeno preveč nalahko, ljudje spontano domnevajo, da ima zanemarljive učinke. Beseda je zavajajoča. Estetska kirurgija je namenjena izboljšanju telesnega izgleda ob ohranitvi delovanja. Kožica na koncu penisa, za katero ljudje navadno verjamejo, da nima nikakršnega namena, ima dejansko številne funkcije, ki z odstranitvijo kožice prenehajo delovati.

 

Prepucij ima več funkcij.

Prvič, sam je občutljiv zaradi živčnih končičev na notranji površini, ki je odkrita med spolnim vzburjenjem.

Drugič, varuje glavico penisa. Zavarovana glavica skozi življenje ostane mehka, vlažna in občutljiva, medtem ko izpostavljena glavica obrezanega moškega postane vedno bolj odebeljena in neobčutljiva. Če temu ne bi bilo tako, obrezan moški ne bi mogel prenašati odrgnjenosti izpostavljene glavice penisa zaradi obleke.

Tretjič, premičen ovoj kože na neobrezanem penisu omogoča, da prepucij drsi naprej in nazaj.

Četrtič, ohlapna koža na spodnjem delu nabreklega penisa omogoča, da le-ta drsi znotraj svojega lastnega kožnega ovoja.

Te značilnosti olajšajo spolni odnos in pomagajo odpraviti probleme s pomanjkanjem navlaženosti nožnice.[40]

 

• Nenavadno je, da zdravniki v zahodnih državah po eni strani ne dovolijo obrezovanja žensk, ki vključuje odstranitev dela ali celotnega erogenega tkiva vulve razen v primeru težke patologije, kot je malignost, po drugi strani pa bodo dovolili in v nekaterih primerih spodbujali odstranitev moškega prepucija, ki je po svojem embriološkem razvoju, celični strukturi in živčni ter žilni prepletenosti istoveten ženskemu prepuciju.[41]

 

• Izogibanje problemom s penisom je večkrat navedeno kot razlog v prid rutinskemu obrezovanju otrok. Vendarle pa je razširjenost krvavitev, razjed glavice penisa in stenoz ustja sečnice po ugotovitvah višja pri dečkih, ki so bili obrezani, kot pa pri tistih, ki niso bili obrezani. Do vnetja in razjede ustja sečnice pride skoraj izključno le pri obrezanih dečkih.^[42]

 

• Izsledki raziskave objavljene v New England Journal of Medicine kažejo, da je pri ženskah povišano tveganje za raka materničnega vratu, če njihovi partnerji niso obrezani. Zakaj? Zdi se, da pri neobrezanih moških obstaja večja verjetnost za prenos človeškega virusa papiloma (HPV) in v svetovnem merilu bi bil HPV lahko vzrok za 99 % raka materničnega vratu pri ženskah.[43]Vendarle pa druga raziskava kaže, da ni povezave med neobrezanim spolnim partnerjem in rakom materničnega vratu.[44]Dober program za odkrivanje in cepivo sta najbrž veliko boljši orožji proti raku materničnega vratu kot pa obrezovanje.[45]

 

• Rak na penisu je izjemno redek. Stopnja razširjenosti karcinoma na penisu je 2 primera na 100.000 moških letno in ta rak se skoraj nikoli ne pojavi pred starostjo 50 let. Izračunali so, da stroški obrezovanja 100.000 dečkov znašajo 3.8 milijonov $ in da bi torej s takšnim ukrepom preprečili le dva primera raka na penisu letno.[46] Glede na to da obrezani novorojenčki niso imuni na raka penisa, bi vsaj do nekaterih primerov prišlo tudi pri obrezanih moških.[47] Poleg tega tudi higiena domnevno zmanjšuje tveganje za raka penisa.

 

• Nekateri trdijo, da obstajajo dokazi, po katerih obrezovanje zmanjšuje razširjenost prenašanja virusa HIV. Vendarle pa ni zadosti podatkov, na podlagi katerih bi lahko priporočili obrezovanje kot ukrep politike javnega zdravstva za preprečitev prenašanja virusa HIV.[48] Nekatere v Afriki narejene raziskave so dale slutiti, da bi obrezovanje lahko preprečilo širjenje virusa HIV in drugih spolno prenosljivih bolezni.[49] Raziskava, opravljena na Zahodu (med heteroseksualnimi moški), je pokazala, da obrezovanje ni imelo pomembnejših učinkov na razširjenost navadnih spolno prenosljivih bolezni.[50] Starejše raziskave, narejene v Afriki, so bile domnevno opravljene na metodološko napačen način in z uporabo zastarelih podatkov. Poleg tega je ena izmed raziskav kazala na višjo stopnjo klamidije med obrezanimi moški, medtem ko pri neobrezanih moških ni bilo zaslediti nobene višje stopnje okuženosti s spolno prenosljivimi boleznimi.[51] Novejše raziskave o Afriki in virusu HIV so bolj točne, trdijo njihovi avtorji. Razlog za povečano tveganje okužbe je domnevno v tem, da je prepucij med spolnim odnosom občutljiv za praske in raztrganine. Poleg tega je na prepuciju velika gostota Langerhansovih celic, ki so posebej ranljive za okužbo z virusom HIV.

 

Vendar pa zdravstveni strokovnjaki opozarjajo, da bi moški lahko v obrezovanju videli popolno zaščito pred AIDS-om, zaradi česar bi posledično imeli bolj tvegano spolno življenje.[52] Obrezovanje nadalje prinaša druge probleme (posebej, kadar ga ne izvaja zdravnik v bolnišnici), poleg tega verskih in kulturnih norm ni lahko spremeniti, obstajajo pa mnogi drugi načini za preprečitev širjenja AIDS-a, kot npr. uporaba kondomov, ki je bolj varna in manj boleča od obrezovanja. Zdravsteni strokovnjaki tudi svarijo, da nič ne more zamenjati preventive, katere učinki so jasno vidni v medicinsko bolj razvitih deželah.

 

• V nekaterih medicinskih primerih je obrezovanje otrok lažje sprejemljivo, tako npr. pri resnični fimozi. Vendarle pa kar nekaj zdravstvenih strokovnjakov meni, da se mu je celo takrat moč izogniti.[53]

 

Fimoza običajno pomeni kakršno koli stanje, pri katerem kožice, ki pokriva penis, ni mogoče potegniti nazaj. Večina otrok se rodi s kožico, ki je ni mogoče potegniti nazaj, in to je normalno. “Resnična fimoza” je “stenoza prepucija”, do katere pride pri manj kot 2 % neobrezanih moških. Od teh 2 % se jih 85 – 95 % odzove na lokalne steroide. Vsaj 75 % od tistih, ki se ne odzovejo, bo uspešno prestalo raztegovanje pod lokalno anestezijo, bodisi ročno bodisi z balonom. Izračun je preprost: največ 7 izmed 10000 fantov bo potrebovalo operacijo zaradi stenoze prepucija.

 

Prepucij je pri fantih lahko tesno zadrgnjen vse do konca pubertete. To je povsem normalno stanje, pri katerem ne gre za fimozo. Glede na izkušnje v kulturah, v katerih je obrezovanje izjema, takšno stanje redkokdaj potrebuje zdravljenje. Do spontanega zrahljanja ponavadi pride z naraščajočo zrelostjo. Lahko pričakujemo, da bo 50 % 10-letnih fantov, 90 % 16-letnih fantov in 98 – 99 % 18-letnih moških imelo kožico, ki se lahko popolnoma potegne nazaj. Nekateri trdijo, da ima do 90 % neobrezanih dojenčkov do 5. leta starosti kožico, ki se popolnoma potegne nazaj.[54]Če bi bilo zdravljenje nujno potrebno, ga ne bi smeli opraviti vse do konca pubertete, takrat pa moški lahko pretehta možnosti različnih terapij in poda svoje soglasje na podlagi poznavanja vseh okoliščin.

 

Potrebno je omeniti, da nerazvite kožice pri otroku ne smemo na silo potegniti nazaj zaradi "čiščenja" ali zaradi katerega koli razloga, saj bi to poškodovalo razvijajoče tkivo. Otroka bi morali poučiti, da se bo njegova kožica navsezadnje umaknila nazaj. Otrok sam bi moral biti tisti, ki prvi potegne  kožico nazaj.

 

Kar nekaj raziskav nakazuje, da zdravniki niso usposobljeni za razlikovanje med normalno razvojno stopnjo “tesno zadrgnjenega” prepucija pri fantih in bolezensko fimozo. Posledično je normalna razvojna tesna zadrgnjenost v nekaterih primerih razglašena za bolezensko fimozo.[55]

 

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so pričeli uporabljati lokalna steroidna in nesteroidna zdravila za zdravljenje ozke kožice (fimoze) pri fantih. Mazilo z lokalnim steroidom se sedaj pogosto uporablja za zdravljenje fimoze, predvsem zaradi nizke stopnje smrtnosti, odsotnosti bolečine ali poškodb tkiva in nizkih stroškov. Velja za najbolj učinkovito sredstvo, po drugi strani pa domnevajo, da je obrezovanje stroškovno najmanj učinkovito.[56] Nanos steroidnega mazila na kožico pospešuje normalno rast in širitev kožice, do katerega sicer pride tekom več let in ki se ponavadi konča s spontano razrešitvijo neraztegljivega stanja. Ozke kožice se ponavadi razširijo brez zdravljenja.

 

Zdravljenje ni operativno in je poceni. Ne vključuje poškodb tkiva in operativnega tveganja.

 

Napeta koža se širi z rastjo dodatnih celic. Do trajnega povečanja velikosti pride z nežnim raztegovanjem v daljšem obdobju. Zdravljenje je neboleče in neškodljivo. Po potrebi se lahko kombinira z zdravljenjem, pri katerem se uporablja mazilo z lokalnim steroidom.

 

Plastična operacija prepucija (ang. preputioplasty) predstavlja - v primerjavi s tradicionalnim obrezovanjem ali hrbtnim rezom (ang. dorsal slit) - manj nadležno možnost za zdravljenje stenoze prepucija oziroma fimoze. Veliko zdravnikov je predlagalo nove operativne rešitve namesto obrezovanja, in sicer zaradi mnogih problemov, tveganja, zapletov in neugodnosti, ki nastajajo pri obrezovanju.

 

 

Prednosti plastične operacije prepucija so: hitrejše, manj boleče okrevanje, znatno manjša stopnja smrtnosti in ohranitev kožice ter njenih mnogih zaščitnih, erogenih in spolno-psiholoških funkcij.[57]

 

 

5. Zaključek

 

Besedilo nakazuje na neobstoj tehtnih razlogov za rutinsko obrezovanje fantov (to je, za odstranitev prepucija). Razlogi verske narave so ali praznoverni (odrešitev od izvirnega greha) ali protislovni v okviru verske tradicije, iz katere izvirajo (če je Bog ustvaril ljudi po svoji podobi, zakaj bi bilo potem potrebno okrniti celost Njegove stvaritve itd.) ali pa gre zgolj za ideološke izgovore, ki se uporabljajo za vzpostavitev nadzora nad moško spolnostjo (in posledično nad človeško raso), saj (neprostovoljno) obrezovanje fantov zmanjšuje možnosti za prijetna občutja spolne narave pri moških.

 

Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah zahteva, da države pogodbenice odpravijo tradicionalne prakse, ki škodujejo zdravju otrok, in da vedno ravnajo v najboljšem interesu otroka. Omenjeni dokument presega staro videnje, po katerem so bili otroci zgolj podaljšek identitete svojih staršev. Namesto tega otroka postavlja kot edinstvenega posameznika, ki sam sprejema bistvene odločitve v svojem življenju (pa četudi šele takrat, ko je zrel za to), medtem ko je vloga njegovih staršev omejena na neke vrste usmerjanje oziroma svetovanje. Zatorej želja staršev, da bi otrok izgledal tako kot njegov oče, ne predstavlja razloga, ki bi upravičeval obrezovanje.

 

Slovenija bi morala slediti začetnemu besedilu švedskega zakona o obrezovanju, ki je določal, da je obrezovanje, pri katerem ne gre za poseg, nujen z medicinskega vidika, dovoljeno le odraslim. Na ta način bi uzakonili stališče mnogih zdravniških organizacij, ki kritizirajo rutinsko obrezovanje otrok; spornega posega namreč ne priporoča nobena izmed nacionalnih zdravniških organizacij.

 

Zdravniška zbornica Slovenije bi morala zavzeti odločno stališče proti obrezovanju otrok ali pa prevzeti tveganje, da bo kdaj v prihodnosti tožena, če v konkretnem primeru obrezovanja otroka pride do zapletov.

 

Obstaja mnogo resnih medicinskih in psiholoških razlogov proti obrezovanju otrok, medtem ko ni praktično nobenega razloga v njegov prid. Celo tisti, ki trdijo, da obrezovanje prinaša tudi nekatere koristi (manj tveganja za probleme s penisom, spolno prenosljive bolezni, okužbe urinarnega trakta, rak na penisu ali rak materničnega vratu), priznavajo, da obrezovanje ni najboljša rešitev za naštete zdravstvene probleme in da se je tem problemom moč izogniti na druge načine. Priznavajo celo, da so raziskave, ki kažejo na obstoj vzročne povezanosti med obrezovanjem in naštetimi zdravstvenimi problemi, metodološko in drugače dvomljive ter da obstajajo druge raziskave, ki dokazujejo nasprotno.

 

Celo fimozo ali natančneje fimozo prepucija (stanje, pri katerem kožice, ki pokriva glavico penisa ni mogoče potegniti nazaj) je mogoče uspešno ozdraviti z drugimi manj bolečimi sredstvi (lokalnimi steroidi, raztegovanjem ali plastično operacijo prepucija).

 

Glede na navedene argumente je moč zaključiti le, da je potrebno jasno stališče proti rutinskemu obrezovanju otrok, in sicer tako na državni kot tudi na širši mednarodni ravni.